Velik dosežek ženskega gibanja ni brez problemov

Odmevni dogodki – opustitev Nobelove nagrade za leto 2018, izključitev Romana Polanskega in Billa Cosbyja iz ameriške akademije za filmsko umetnost in znanost – kažejo, da se je občutljivost za vsakovrstne spolne zlorabe vsaj v zahodnih družbah močno povečala. Kakšna je dediščina gibanja #MeToo?

Ob vzniku afere Weinstein lanske jeseni se je sprva zdelo najbolj presenetljivo, da je nad njo sploh kdo presenečen. Da hollywoodski mogotci zlorabljajo pozicijo moči za najbolj nečedne posle, tudi posilstva, je bila hollywoodska javna skrivnost tako rekoč od nastanka filmske industrije; ženske pa so različne oblike spolnih in drugih zlorab prenašale bolj kot ne stoično.

Prav tako se je zdelo, da bo vladavina dobro omreženih veličin – Harvey Weinstein je bil osebni prijatelj predsednika Baracka Obame in povezan s številnimi medijskimi mogotci – ostala nedotakljiva. Vprašanje torej je, kako je lahko nekaj, kar je veljalo za nepisano pravilo ustroja Hollywooda, tako rekoč čez noč postalo nezamisljivo in nedopustno?

To vprašanje pravzaprav spremlja vsakovrstne družbene prelome in nanj ni enoznačnega odgovora. Težko je natančno detektirali, kdaj skupek naključnih dogodkov kulminira v družbenem gibanju ali dogodku. Lahko bi špekulirali, kaj natanko je tako prispevalo k spremembi družbene klime ali duha časa, da so že znana dejstva o spolnih zlorabah naposled rezultirala v splošnem družbenem odporu. A morda je bolj plodno, če pogled na družbene spremembe obrnemo.



Družbene zareze delujejo po paradoksalni logiki, da namreč sam dogodek (v našem primeru gibanje #MeToo), za nazaj proizvede pogoje lastnega nastanka, obenem pa predrugači vse družbeno polje – po njem nič več ne bo tako, kot je bilo prej. Šele na podlagi prelomnega dogodka lahko torej razmišljamo o njegovem kontekstu, o duhu časa, v katerem je nastal. Tako bo verjetno zgodovinopisje prihodnosti naš čas merilo tudi po učinku gibanj, kot je #MeToo.

Ključni dosežek

Val obtožb proti hollywoodskim zvezdnikom, režiserjem, producentom; zadnja afera v Nobelovi akademiji; številni odstopi z vodilnih položajev v raznih družbenih sferah, uničene kariere, izključitev Cosbyja in Polanskega iz oskarjeve akademije pričajo, da spolna zloraba žensk postaja ne le deklarirano prepovedana in obsojanja vredna, ampak tudi dejansko družbeno nesprejemljiva. To, da se je v družbi končno uveljavilo načelo ne-nadlegovanja žensk, je vsekakor ključni civilizacijski doprinos gibanja #MeToo.

A to ne pomeni, da je samo gibanje povsem premočrtno in da ne prinaša nekaterih ključnih vprašanj, tudi precej dilem. Platforma #MeToo je z množičnimi izpovedmi, protesti zbudila pomisleke, ali ni v vsesplošni gonji proti spolnim prestopnikom ali zločincem, kdo obtožen po krivem. Obstaja tudi možnost manipulacije z obtožbami, tako da jih lahko kdo uporabi kot orodje za diskreditacijo in stigmatizacijo nasprotnikov. Bi torej morali z družbeno stigmatizacijo posameznikov počakati do sodnega epiloga tožb?



Nadalje je problem tudi v tem, da so se v okviru #MeToo izbrisale vse razlike med različnimi prestopki, saj se med žrtvami znajdejo tako ženske, ki so bile deležne obscenega govora kot žrtve najbolj grobih posilstev. Tovrstno zvajanje vseh spolnih prestopkov na isto raven je krivično predvsem do tistih žensk in otrok, ki so utrpeli najhujše zločine.

Reguliranje spolnosti

Ena od razsežnosti gibanja, kot opozarjajo nekateri publicisti, je prav gotovo nadaljnja puritanizacija zahodnih liberalnih družb, kjer se vse večkrat pojavljajo pozivi k večji regulaciji seksualnih stikov.

Najbolj radikalna ideja je v tem, da bi v izogib zlorabam seksualni partnerji vnaprej, pred slehernim seksualnim aktom, podpisali pogodbo. Ne zadošča torej, da spolni partner reče »Ne« pred ali med spolnim aktom, ampak mora deklarirano dati svoj pristanek.

Tu se zadeve začnejo zapletati, saj je vprašanje tudi, čemu natanko – torej kakšnim spolnim praksam – nekdo pritrjuje. Takšna regulacija in kodifikacija spolnosti naj bi izključila sleherno sled zlorabe, toda po drugi strani še tako natančno spisana pogodba med dvema spolnima partnerjema ne more nikoli povsem izključiti možnosti (spolnega) ponižanja.

Problem je tudi v tem, da se z zelo strogim razumevanjem spolne zlorabe, oža prostor tudi za pristne medčloveške odnose. Paradoks zapeljevanja, naj bo še tako dobronamerno, je prav v tem, da ni nikoli zares nedolžno. Izkazovanje ljubezenskega interesa lahko – če oba partnerja ne delita istih čustev – vselej deluje vsaj vsiljivo (če že ne agresivno) za enega od obeh vpletenih. Delež tega nasilja, ki se drži še tako nedolžnega flirta, je neizbrisljiv. V tem pogledu se s pretiranim puritanstvom in poskusom kodifikacije slehernega intimnega odnosa izgublja tudi tisto, kar je v družbenih razmerjih najbolj dragoceno: denimo možnost prave strastne ljubezni.

#MeToo ima še eno problematično dimenzijo. Letos so obtožbe spolne zlorabe vzniknile proti enemu morda najboljših stand-up komikov Louisu C.K. Komik, ki je priznal svoj spolni prestopek: onaniranje pred svojimi sodelavkami, je ne le sam izključen iz javnega življenja, pač pa so iz njega izključena tudi njegova dela. Je torej pravično, da stigma avtorja pade tudi na njegovo delo.

Podobno lahko rečemo za Kevina Spaceya, ki so ga zaradi obtožb spolnih zlorab iz zadnjega filma izrezali – bomo zato manj cenili njegovo igro v nekaterih kultnih filmih in TV-serijah?

Utaja davkov kot vrlina

To vprašanje še posebej izstopa ob zanimivi zgodovinski koincidenci: izobčenje Louisa C.K. se je odvilo v istem času, ko so mediji po svetu objavljali izsledke o davčnih oazah in med grešniki našli tudi vidne osebnosti iz sveta popularne kulture: denimo Bona in Shakiro. Medtem ko je Louis C.K., vključno s svojim umetniškim opusom, izobčen iz sveta zabavne industrije, bosta Bono in Shakira veselo prepevala naprej in kopičila bogastvo na rajskih otokih.

Skratka, izogibanje plačevanju davkov na račun drugih davkoplačevalcev, ki nimajo sofisticiranih metod izogibanja obveznostim do države, danes očitno ne pade pod najhujše človeške prekrške, ne prinese uničujoče stigme. V ljudeh, ki se spretno izognejo plačevanju davščin, prej vidimo spretne poslovneže, ne pa kriminalcev. Kdaj bo torej družba iz javnega življenja izključila tudi tiste posameznike, ki si pod okriljem človekoljubnih akcij dejansko polnijo žepe? Kdaj bomo neplačevanje davkov prepoznali kot del sistemskega nasilja, ki povečuje neenakost med bogatimi in revnimi ter še spodbuja nepravično razporeditev družbenega bogastva?

To, ali bo gibanje #MeToo obveljalo kot eden ključnih dogodkov začetka 21. stoletja, bomo verjetno merili predvsem po tem, kako daleč v strukture moči bo dejansko posegel in s kakšno verodostojnostjo. Doslej njegove učinke beležimo v osveščeni akademski skupnosti, delno v poslovnem okolju, v šovbiznisu in celo ponekod v politiki (v slovenski sicer še ne).

Toda ključno vprašanje je, ali bo gibanje dovolj močno, da bo ogrozilo položaj najmočnejših? Ameriški predsednik Donald Trump se je doslej večkrat proslavil s sočnimi mizoginimi izjavami, obtožujejo pa ga tudi hujših spolnih zlorab – se bo torej uspel otresti sence spolnih škandalov ali bo eden redkih, ki se ga žensko gibanje ne bo dotaknilo?