Več kot 2000 Kitajcev se vsako leto prijavi za knjigo ­rekordov

Sir Hugh Beaver, nekdanji izvršni direktor irske pivovarne Guin­ness, bi lahko imel, se zdi, tudi nekaj kitajskih genov. Spodbuditi tekmovanje v nesmiselnih stvareh, nato pa iz tega iztržiti dober zaslužek – to je skupno ustanovitelju Guinnessove knjige rekordov in čedalje več kitajskim kandidatom, ki si prizadevajo, da bi se vpisali v to knjigo.

Iz Kitajske vsako leto prispe več kot 2000 prijav za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. To število se vsako leto poveča za 10 odstotkov. Kitajci so, na kratko povedano, obsedeni z željo po vpisu v to knjigo, pri čemer pravzaprav ni pomembno, ali bodo ta rekord dosegli z največjim številom ljudi, ki si hkrati umivajo lase oziroma hkrati pijejo čaj, pomembno je le, da si pridobijo svetovni rekord s predpono »naj«.

Oktobra lani je živilskopredelovalna družba Xiangnian iz kitajskega mesta Nanyanga izdelala najdaljši špaget na svetu – dolg je bil 3084 metrov –, maja pa si je na trgu v mestu Taiyuan največ ljudi hkrati umivalo lase – 795. Kakšen smisel ima takšen rekord? Vprašanje je odveč. Kakšen smisel je imelo vprašanje Hugha Beaverja, katera izmed ptic, ki jih lovci lovijo v Evropi, je najhitrejša? Ko je iznajdljivi poslovnež dojel, da vsak večer poskušajo najti odgovor na to vprašanje ljudje, ki posedajo v več kot 81.000 krčmah po Veliki ­Britaniji in Irski, se mu je porodila ideja o knjigi rekordov. Do konca leta 1955 je bila knjiga rekordov najbolj prodajana knjiga v Veliki Britaniji.
 

Prvi – pomembna beseda

Kaj drugega bi lahko padlo na pamet narodu, v katerega jeziku je »prvi« zelo pomembna beseda in ki je silno ponosen na to, da je prvi v zgodovini izumil papir, smodnik, kompas in tisk, kot da osvoji Guinnessov rekord v številu osvojenih rekordov? Odkar je Guinnessova knjiga rekordov leta 2000 dobila kitajsko izdajo, je bilo vanjo vpisanih več kot tisoč kitajskih rekordov, leta 2012 pa so v Šanghaju odprli tudi urad, ki skrbi za verifikacijo prijavljenih rekordov.

Kitajci se najpogosteje preizkušajo v tekmovanjih, povezanih s pripravljanjem ali uživanjem hrane. A ko je turistični urad mesta Yangzhou v pokrajini Jiangsu leta 2015 prijavil največjo porcijo praženega riža z jajci, kar je specialiteta tega območja, so velikansko posodo s 4192 kilogrami okusnega riža najprej vpisali, nato pa izbrisali iz knjige rekordov, ker se je pokazalo, da so približno 150 kilogramov okusnega riža odvrgli v staje z živino, kar je bilo v nasprotju z Guinnessovimi pravili. Ko gre za hrano, se ne sme ničesar zavreči. Vse, kar se pripravi, je treba pojesti.

Kitajci se velikokrat prijavijo tudi za rekorde, dosežene z močjo, kot je vleka najtežjega tovornjaka, pripetega na veke, in seveda za rekorde v množičnosti. Najbolj prisrčen rekord, vpisan v Guinnessovo knjigo, je tisti, ki ga je doseglo 20.000 babic, ko so leta 2015 zaplesale na melodijo »Majhna jabolka«, največje glasbene uspešnice tistega leta.

Ko je ob koncu lanskega leta 500 mojstrov čiščenja ušes hkrati začelo brskati po ušesih 500 prostovoljcev v mestu Xi'an v pokrajini Shaanxi, so njihov rekord vpisali v knjigo Jinisi (izg. Džinis), ki jo je že leta 1992 ustanovila šanghajska družba SCRH (Shanghai China Records Headquarters).
 

Rekord ušesnega masla

To je bilo obdobje, ko je Kitajska posnemala vse, kar je videla v svetu. SCRH je imela na začetku z ­Guinnessom pogodbo o zastopništvu, a sta se organizaciji leta 1996 razšli. Čeprav je Jinisi dejansko prečrkovanje imena slovitega irskega piva, je šanghajski družbi uspelo ohraniti avtorske pravice za svojo knjigo rekordov, ker je ostala omejena zgolj na Kitajsko.

Tako je bila velika količina ušesnega masla, ki so ga odstranili iz ušes 500 prostovoljcev, vpisana v Jinisovo, ne pa tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Čistilci ušes, katerih delo je na Kitajskem tradicio­nalen poklic, najpogosteje delajo na ulicah, pri delu pa si pomagajo s svetilko, pritrjeno na čelo, in natančno izdelano kovinsko lopatico, s katero odstranjujejo nakopičeno ušesno maslo.

V nasprotju z Guinnessovo knjigo rekordov, za katero je mogoče brezplačno prijaviti rekord, mora posameznik za prijavo na Jinisov seznam rekordov plačati 600 juanov (92 dolarjev), skupina pa 900 juanov. Toda šanghajska kopija Guinnessove knjige rekordov kljub vsemu dobiva veliko prijav, ki so najpogosteje povezane z institucijami in območno vlado, saj ni boljše reklame od uradno overjenega »naj«. Tako je, denimo, zasebna porodnišnica v pokrajini Anhui organizirala slikanje največje slike na trebuhih nosečnic. Skoraj tisoč jih je privolilo v to, da bodo njihovi trebuhi živo platno sto slikarjem, ki so se hkrati lotili dela. Ker so nastajanje te nenavadne slike v živo prenašali številni mediji, je bila to za porodnišnico, pa tudi za mesto Hefei, v katerem ta stoji, uspešna reklama.

Obsedenost z rekordi, povezanimi s finančnimi interesi, je na Kitajskem pogosto tarča kritik. Vendar se z vsakim kritično obarvanim člankom o tem število tistih, ki se poskušajo prebiti v Guinnessovo ali Jinisovo knjigo rekordov, še poveča. Pomembno je biti »naj«. V državi z 1,4 milijarde prebivalcev je to po svoje smiselno.