Vakuum moči v vrhu britanske politike

Kako je mogoče, da država, kot je Združeno kraljestvo, nima ustaljenega procesa izbiranja naslednika v primerih, ko premier ni več zmožen opravljati svojih nalog? Odgovor je, da ga ima, težava je samo v tem, da že dolgo ni bil preizkušen.

Medtem ko je Boris Johnson na intenzivni negi v bolnišnici St. Thomas v Londonu, lahko čez okno opazuje poslopje britanskega parlamenta, ki ga od bolnišnice loči le reka Temza. Parlament že več kot dva tedna ni zasedal, toda v Westminstru, osrčju britanske demokracije, kljub temu vlada napetost. Premierovo zdravstveno stanje je za zdaj stabilno, toda še vedno obstaja možnost, da bo moral ostati v bolnišnici dlje časa, kar poraja vprašanje, kako bo to vplivalo na delo vlade.



Ministrsko ekipo v prihodnjih tednih čakajo pomembne odločitve, ki bi lahko odločilno zaznamovale trenutni mandat. Najpomembnejša se bo po mnenju političnih analitikov nanašala na to, kako se bo država vrnila v normalne tirnice, potem ko bo nevarnost, povezana s pandemijo, minila. Tako velike odločitve sprejemajo premieri in ne njihovi podrejeni kolegi, toda z Johnsonom na intenzivni negi člani vladnega kabineta morda ne bodo imeli druge možnosti, kot da bodo sprejeli odločitve brez njega.
 

Omejene pristojnosti

Odkar je Johnson v bolnišnici, ga pri dnevnih opravilih, kot je vodenje vladnih sej, nadomešča zunanji minister Dominic Raab, čigar pristojnosti so omejene. Za sprejemanje večjih odločitev namestnik potrebuje soglasje vladnega kabineta, toda otoški mediji se sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če soglasja ne bi bilo mogoče doseči oziroma če bi vlada morala​ odreagirati na novo težavo ali izziv, ki ga ni vnaprej predvidela.



Pojasnila, ki jih novinarji dobivajo, kažejo na zadrego izvršne oblasti, kar krepi občutek, da je Johnson z odhodom v bolnišnico pustil za seboj vakuum moči. K temu občutku je danes prispevala tudi odločitev vlade, da bo revizijo ukrepov za omejevanje širjenja virusa prestavila za teden dni.

Razlogi za vladno zadrego so predvsem politični. Robert Hazell, ustavni strokovnjak na londonskem univerzitetnem kolidžu, je poudaril, da se država s tovrstnimi težavami ne spoprijema prvič in da tudi za te obstajajo jasne konvencije. Ko premier ni več sposoben opravljati funkcije, lahko vlada prosi kraljico, naj imenuje novega oziroma začasnega ministrskega predsednika. Nazadnje se je to zgodilo leta 1963, ko je vodenje države od Harolda Macmillana prevzel Alec Douglas-Home.