V tekmi za predsedniški stolček

Pariška županja Anne Hidalgo že od leta 2014 vidno spreminja francosko glavno mesto, v prihodnje bi hotela predrugačiti še Francijo. Pol leta pred predsedniškimi volitvami ji javnomnenjske ankete resda ne kažejo dobro, saj bi jo podprlo komaj od štiri do sedem odstotkov Francozov, toda prava tekma za Elizejsko palačo se ni še niti dobro začela ... Proti Stéphanu Le Follu, županu Le Mansa, jo je podprlo 72 odstotkov podpornikov francoskih socialistov, tistih, ki so se udeležili glasovanja.     

»Dizelsko gorivo je azbest 21. stoletja«

Dvainšestdesetletna socialistka, ki se je rodila španskemu imigrantskemu paru iz Andaluzije, je pred leti napovedala vojno prometu v središču Pariza, jo tudi odločno začela in doslej dobila prenekatero bitko. Pločevino je spodila z obrežja Sene in dala urediti mestne plaže, pod njeno taktirko so ozelenili številne prazne zaplate v Parizu, ki naj bi – kot je napisala v knjigi Respirer – spet dihal. Morda bi lahko, če zmaga, dosegla, da bi v prihodnje zadihala tudi Francija, čeprav se bo v družbi, kjer je razpoloženje prevladujoče desno in razočaranje nad levim še vedno močno, težko prebila v ospredje. A zadnji konec tedna so že začeli množično deliti plakate in letake s sporočili, zakaj naj bi volivci izbrali prav njo.

Marca so na njeni spletni platformi Idées en commun (Skupne zamisli) objavili manifest, po katerem je, kot so to zapisali v njenem taboru, treba v dobro planeta poskrbeti za nov model proizvajanja, potrošnje in bivanja nasploh. Visoko na piedestal postavljajo delo, vsako delo, ter se bojujejo proti prekariatu in za nove oblike dela. Prav tako si prizadevajo, da bi odpravili krizo demokracije, negovali svoboščine in participativno demokracijo ter priznali mladim vlogo, da sooblikujejo prihodnost. V svojih parolah zagovarjajo še solidarno Francijo, takšno brez socialnih razkolov, in vendar zelo raznoliko v vsej svoji enotnosti.     

Zdaj ko se vsi zavedamo apokalipse, se veselo lotimo rešitev

Anne Hidalgo so starši ob rojstvu v frankistični Španiji poimenovali Ana, potem pa zanjo v Franciji, ko je bila stara 14 let, pridobili francosko državljanstvo in jo uradno preimenovati v Anne. Študirala je pravo, profesionalno se je ukvarjala predvsem z delovno zakonodajo, v levo politiko pa je stopila leta 1994. Dvojno državljanstvo, francosko in špansko, ima od leta 2003.