V soboto zjutraj šok in zmeda, nato boj za vozovnice

Zračne napade v Izraelu so že doživeli, toda tisto jutro je bilo drugače, se tudi naši sogovorniki, slovenski državljani, spominjajo sobotnega dne. Luka Gantar in njegova žena Maruša Atanasov Gantar sta v noči na ponedeljek Izrael zapustila in danes prihajata v Ljubljano, dr. Peter Ahčin za zdaj še ostaja s svojo partnerko v Tel Avivu.

Šestnajst Slovencev se je že vrnilo, na letalu Črne gore jih je še 17

Luka Gantar je doktorski študent nevroznanosti na Univerzi v Manchestru, njegov program vsebuje tudi dve leti študija v Izraelu, natančneje v Rehovotu (približno 30 kilometrov od Tel Aviva), kjer ima sedež Weizmann Institute of Science. Njegovo izobraževanje tam naj bi se sklenilo septembra prihodnje leto, a ga je prekinila vojna. Danes dopoldne sta bila z ženo, Marušo Atanasov, socialno pedagoginjo, ki je bila v času njunega bivanja v Izraelu prostovoljka v organizaciji, ki dela z odraslimi s posebnimi potrebami, že na varnem, v turški Antalyi. Popoldne ju čaka najprej let v Istanbul in od tam v Ljubljano.

Za njima so ure, ki jih nikoli ne bosta pozabila. »V soboto sva se zbudila ob zvoku alarma. Najprej se je prebudila moja žena, jaz bi najbrž še spal naprej, saj sem imel čepke v ušesih,« se je spominjal 26-letni sogovornik. »Bila sva zmedena. Alarm se je oglasil iznenada. Čeprav takšna opozorila v Izraelu niso nekaj nenavadnega – jaz sem ga sicer doživel le enkrat –, se pred takšno nevarnostjo ponavadi začne govoriti, zato so ljudje v stanju pripravljenosti. Tokrat se je zgodilo iznenada.«

Ob 6.30 zjutraj sta se umaknila v zaklonišče v kleti, kjer sta ostala vsaj tri ure, saj so se alarmi vrstili drug za drugim. V soboto je bilo le nekaj ur mirno, popoldne in zvečer je bila spet razglašena nevarnost. »Ponoči smo se lahko vrnili v stanovanja, a sva zelo slabo spala, saj so nama v glavi še vedno odmevali grozljivi zvoki.«

Popolni kolaps izraelskih varnostno-obveščevalnih struktur

Informacije, kaj storiti, je naslednji dan iskal pri dveh virih. Prva je bila njegova univerza, kjer so mu povedali, da se o evakuaciji študentov še ne razmišljajo, a so mu svetovali, naj bosta pripravljena oditi takoj, če bo treba. Druga je bila slovenska ambasada v Tel Avivu, kjer so sprva rekli, da evakuacije za Slovence ne pripravljajo, vsaj dokler so bili na voljo še poleti. A že zvečer so ju poklicali in svetovali, da izkoristita možnost prvega poleta iz države. Ponudili so jima let v Srbijo, a je bil prost samo še en sedež. Takoj sta začela tudi sama iskati, kar je bila svojevrstna igra na srečo, saj je bilo povpraševanje veliko in sta večkrat v trenutku, ko sta že hotela potrditi vozovnici, ugotovila, da jih že ni več. »Končno nama je uspelo dobiti karti za Antalyo, za polet ob dveh zjutraj z nedelje na ponedeljek. Na letališče sva šla veliko prej, samo vsak s svojim nahrbtnikom. Večina najinih stvari je ostalo v Izraelu.« Na letališču je bilo čutiti vznemirjenje (med potniki so bili v glavnem tujci), strah, da bi bil let morda odpovedan. Stroški za odhod so bili visoki, več kot dva tisoč evrov za oba, kar si marsikdo težko privošči, je razmišljal Luka Gantar.

Čeprav sta z ženo zdaj na varnem, sta v mislih še vedno tudi v Izraelu, kjer so njuni številni prijatelji. So pa državo zapustili družinski prijatelji, šestčlanska družina, ki jo bodo gostili njegovi starši. Kako pa bo s študijem? »Ko se vrnem v Slovenijo, se bom pogovoril z mentorjem o nadaljnjih možnostih. Rad bi se vrnil, a iz dneva v dan se verjetnost manjša.«

V katastrofi ohraniti trezno glavo

V Izraelu, natančneje v Džafi na jugu Tel Aviva, za zdaj s svojim dekletom Keren Allon ostaja dr. Peter Ahčin, (so)ustanovitelj podjetij Aliro Immigration in Oasix, prvo pomaga pri pridobivanju vizumov za Avstralijo in Kanado, drugo zagotavlja avtonomne energetske sisteme.

Peter Ahčin in Keren Allon FOTO: Osebni arhiv

Kar se dogaja v Izraelu, je res katastrofa, neprimerljiva s prejšnjimi napadi, je povedal tudi on, a pri vsem tem poskuša ohraniti trezno glavo, razmišljati racionalno in predvsem biti opora tistim, katerih bližnji so umrli ali so bili ranjeni v bojih. »Tako rekoč vsi moji znanci so že koga izgubili ali je bil poškodovan. Med njimi sta tudi prijatelja, ljubitelja elektronske glasbe, ki tokrat sicer nista bila na festivalu Supernova, a sta poznala na desetine žrtev,« je povedal sogovornik, ki strokovno deluje na presečišču energetike in umetne inteligence.

V soboto zjutraj, ko se je vse začelo, se je zbudil, še preden je zaslišal sirene. Zdelo se mu je, da iz daljave sliši bombardiranje in alarme, vse to je postajalo čedalje bolj intenzivno, zato so se z dekletom in prijateljem, ki je bil na obisku, za nekaj časa umaknili na stopnišče. Stare stavbe v Džafi namreč nimajo zaklonišč, imajo pa dva bloka stran skupno, je povedal, vendar so se kmalu povezali z znanci, ki živijo v novi stavbi, da pridejo tja v zaklon. Dan v zakloniščih je bil pretresljiv, ženske so jokale, ljudi je prežemal obup. Zato je dan po tem najprej šel v trgovino in na zajtrk povabil sosede.

Danes dopoldne je bil doma, njegovo dekle je bilo pri starših, saj z očetom pripravljata dokumentarni film, je mirno pripovedoval. Dan pred tem so v Tel Avivu sicer donele sirene, a napadov potem ni bilo. »Kot v vseh drugih vojnah tudi v tej poteka psihološka vojna,« je razmišljal, prav zato se trudi, da bi ohranil racionalnost, da bi lahko sprejemal boljše odločitve.

Seveda je razmišljal o tem, da bi zapustil Izrael, je pritrdil, tudi prijatelji in družina mu prigovarjajo, naj se vrne, vendar je za zdaj presodil, da je v Izraelu na varnem, saj dvomi, da bo res prišlo do hude eskalacije. »Vsekakor se pogovarjamo o tem, da bi odšli v Slovenijo, poleg naju s Keren vsaj še njena sestra in mama. Noče pa oditi njen oče, zlasti pa ne brat,« je opisal družinske razmere. Kot je dodal, se je povezal tudi s slovensko ambasado v Tel Avivu, po pogovoru povedal, da za zdaj ostaja, so mu pa pripravljeni pomagati, če bi želel oditi. V Tel Avivu za zdaj ostaja tudi ekipa slovenskega veleposlaništva.