V Istanbulu suverena zmaga opozicijskega kandidata

Istanbul – Slabe tri mesece po zmagi opozicijskega kandidata Ekrema Imamoğluja na volitvah za župana Istanbula je več kot deset milijonov registriranih volivk in volivcev v največjem turškem mestu dane ponovno volilo. Oblast pod vodstvom Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) je marčne županske volitve v Istanbulu razveljavila – predsednik Recep Tayyip Erdoğ​an ni hotel sprejeti poraza.

Kot vse kaže, bo vladajoča AKP skupaj s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom tokrat vendarle igrala po pravilih demokracije – vladni županski kandidat Binali Yıldırım je namreč že dve uri po zaprtju volišč priznal svoj poraz. Ob 84-odstotni volilni udeležbe je novega istanbulskega župana volilo malo manj kot devet milijonov volivk in volivcev: İmamoğlu je tokrat prejel kar okoli 770.000 glasov več prejel več od Yıldırıma (v odstotkih: 54:45 – vsi ostali kandidati so skupaj prejeli le slab odstotek glasov, op.p.).  Konec marca je razlika znašala le 13.000 (0,2 odstotka), kar je oblastem »omogočilo«, da so izsilile razveljavitev volitev. In to kljub temu, da je Ekrem İmamoğlu že osemnajst dni sedel v županski pisarni. Zdaj se bo tja – nepreklicno – naselil za najmanj štiri leta.

Volišča v Istanbulu so bila polna, da bi bila težko bolj: volilni odbori so bili zaradi kratkega volilnega časa – od osmih zjutraj do petih popoldan – marsikje prisiljeni v logistično improvizacijo, a do zaključka naše redakcije ni bilo poročil o kakršnih koli resnejših zapletih. Zato je poskrbelo tudi rekordno število uradnih opazovalcev volitev. Domačih in tujih. Povsod je bila gneča. Številni Istanbulčani so se posebej za volitve predčasno vrnili z letnih dopustov.

Današnje županske volitve so bile za kolikor je to le mogoče združeno turško opozicijo, ki bije boja za lastno preživetje, a tudi boj za preživetje (pre)ostankov demokracije, zadnja priložnost. In z mobilizacijo prebivalstva – od vrat do vrat – ter politiko povezovanja je İmamoğluju uspelo premagati gigantski, na videz nezlomljivi državni aparat. Politični, ekonomski, represivni, ideološki in medijsko-propagandni.

Danes je bila v Istanbulu izbojevana ena pomembnejših bitk za prihodnost Turčije. Pisala se je zgodovina.

Vsi na volišča

Pred voliščem v osnovni šoli dr. Tefvika Saglama v središču Istanbula je bilo živahno že nekaj minut pred odprtjem volišč. Volivci in volivke vseh starosti in družbenih razredov so odločno vstopali na volišče, ki ga je poleg pripadnikov zasebnega varnostnega podjetja »varovalo« tudi ducat uradnih opazovalcev volitev iz različnih organizacij – domačih in tujih. Med njimi so bili tudi organizirani podporniki obeh glavnih kandidatov. Še posebej opozicijskega kandidata Ekrema İmamoğluja, ki je, še preden je volilna komisija razveljavila rezultate, v županski pisarni že preživel osemnajst dni.

Jutranja vlažna, skoraj tropska vročina je risala potne srage na moških srajcah. Starec je pred voliščem za drevo privezal svojega labradorca. Študentki sta k ograji ob glavni mestni vpadnici odložili – nezaklenjeni – kolesi. Oče in sin, na las in stas podobna, sta svoj sijoči mercedes parkirala kar na pločniku, med ljudmi. Pred voliščem so drug za drugim ustavljali taksiji. Iz njih so izstopale cele pražnje oblečene družine. Za novinarska vprašanja si niso vzeli časa.

O tem, kdo je (bil) njihov kandidat, ni (bilo) veliko dvoma. Številni mlajši volivci so, utrujeni, a visoko motivirani, na volišča prišli neposredno iz nočnega življenja ali po le nekaj urah spanja. Nasmejano so napovedovali zmago – demokracije. O tem, kdo je (bil) njihov kandidat, ni (bilo) veliko dvoma. Na volišču, pred katerim je bil razprostrt velik plakat vladnega županskega kandidata in nekdanjega predsednika vlade Binalija Yıldırıma, se je hitro ustvarila prebavljiva gneča.


 

Dva obraza, dve telesi, dve duši Istanbula

»Kaj takega v Istanbulu še nisem doživel. Vsi, ki jih poznam, so bili vso noč zunaj. Spontano, brez dogovarjanja. Vsi bari so bili polni do jutra. Že to je bila politična izjava. Današnje volitve so naša zadnja priložnost. Mislim, da bodo volili vsi, ki želijo, da v Turčiji ohranimo vsaj malo svobode,« je po oddaji svojega glasu za opozicijskega kandidata İmamoğluja, ki je svojo predvolilno kampanjo gradil na povezovanju in »radikalni ljubezni«, dejal utrujeni turistični vodnik Tefik

»Mi, volivci, bomo opravili svoje. A tudi marca smo. Bojim se, da nas bodo tudi tokrat ukradli. Zato povsod vidite prostovoljce, ki nadzirajo dogajanje na voliščih. Navadili smo se že na volilne prevare,« je čakajoč na taksi sredi tudi v nedeljo zjutraj kaotičnega istanbulskega prometa nadaljeval Istanbulčan. Njegova žena je ves čas odkimavala. Ne verjame, da bo oblast priznala rezultate. Boji se, da bo v močno polarizirani Turčiji počilo. Še zdaleč ni edina. »Bomo videli, kaj bo čez deset ur. Če bo zmagal İmamoğlu, in o tem ne dvomim, bo Erdoğ​an moral nekaj storiti. Hitro. Če ne bo priznal poraza, bo šel Istanbul množično na ulice, verjemite mi,« je pogovor sklenil Tefik, ki še vedno verjame, da se Turčija iz diktature lahko prebije v demokracijo. In ena najbolj ključnih bitk se je bíla danes v Istanbulu.

Volivci in volivke, ki so prihajali z volišča, so obsedeno brskali po mobilnih telefonih in klicali sorodnike in prijatelje. Preverjali so, ali so tudi oni že oddali svoj glas in kako kaže na preostalih voliščih – za 10,6 milijona registriranih volivcev in volivk je bilo v petnajstmilijonskem mestu, ki ustvari tretjino turškega BDP, na voljo 31.000 volišč. Šele v takšnem kontekstu se zdi razlika, s katero je 31. marca İmamoğlu porazil Yıldırıma (nekaj več kot 13.000 glasov), resnično minorna.



Oba glavna županska kandidata – vsi drugi kandidati na volilnem lističu so bili povsem nepomembni – sta v volilno tekmo tudi tokrat krenila v koaliciji. İmamoğluja iz zadnja leta sicer precej šibke in ne ravno konsistentne republikanske stranke je podprla večina progresivnih sil, za vladnega Yıldırıma so se postavili trdi nacionalisti (MHP). Na ponovljenih volitvah sta oba stavila tudi na pretežno kurdsko stranko HPD – oblasti so v zadnjem času v ta namen v zaporu na otoku v bližini Istanbula celo dvakrat obiskale voditelja Kurdske delavske stranke (PKK) Abdullaha Öcalana in poskušale po njem – poziv k nevtralnosti kurdskih volivcev – vplivati na rezultat županskih volitev v Istanbulu, kjer živi ogromno Kurdov.

Manever je bil namenjen tudi razbitju politične enotnosti turških Kurdov, katerih glasovi bi lahko bili odločilni. Ob kurdskih sta oba glavna županska kandidata v zadnjih dneh neverjetno intenzivne predvolilne kampanje poskušala pridobiti tudi čim več glasov 1,7 milijona Istanbulčanov, ki 31. marca niso volili. Štel bo, dobesedno, vsak glas. V predvolilni boj so se v zadnjih kolih turškega nogometnega prvenstva vmešali tudi izjemno vplivni navijači treh največjih istanbulskih – in tudi turških – nogometnih klubov Galatasaraya, Bešiktaša in Fenerbahčeja, ki so na tekmah z vzklikanjem enotno podprli župansko kandidaturo Ekrema İmamoğluja.
 

»Zadnja priložnost«

Tako enotni so bili navijači nazadnje med protesti v parku Gezi pred šestimi leti, ko je bila turška demokracija najglasnejša. Potem je začelo padati po njej. Po propadlem poskusu vojaškega državnega udara 15. julija 2016 pa sta sledila razgradnja civilne družbe in – prek množičnih aretacij in čistk – obračun s civilno družbo. Tudi zato so županske volitve v Istanbulu eden najpomembnejših političnih dogodkov v moderni turški zgodovini.



»Če bo zmagal İmamoğlu, bo to v Turčiji sprožilo verigo resnih političnih sprememb. Zmaga bo interpretirana kot začetek konca vladavine AKP. In tudi Erdoğ​ana, ki je sam dejal, da so volitve v Istanbulu odločilne za preživetje Turčije,« je v soboto povedal turški novinar in pisatelj Murat Yetkin.

»Izbira je bila preprosta. Diktatura ali demokracija. Malo čudno se počutim, ker o tem odločamo na volitvah … Po vsem, kar smo zadnja leta doživeli, skoraj ne morem verjeti v uspeh, toda moral sem glasovati. Nikoli si ne bi oprostil, če ne bi,« je po oddaji svojega glasu za Ekrema İmamoğluja zadihano dejal mladi očesni kirurg Hamza, ki je pritekel po stopnišču, ki z volišča vodi na glavno ulico. Mudilo se mu je v bolnišnico, kjer je bil dežuren. »Čuden dan. Tudi vzdušje je drugačno, kot je bilo 31. marca. Ljudje pričakujejo težave. Močno upam, da nas čaka miren in tudi vesel večer,« se je v lahnem drncu poslovil Istanbulčan.