V fitnesu po ves dan, saj se priložnosti ne izpušča

Najvišja stavba na svetu. Smučišče sredi puščave. Bele peščene plaže. Umetni otoki v obliki palme. Prestiž. Vse to in še več je Dubaj. Največje – vendar ne glavno – mesto Združenih arabskih emiratov, zgrajeno na petrodolarjih in znoju tuje delovne sile, že dolgo ni zgolj mesto prihodnosti, ampak tudi mesto sedanjosti. Ni le turistična atrakcija, temveč tudi eno najpomembnejših poslovnih stičišč na globalni ravni. »Produktivnost je tukaj izjemno visoko cenjena vrlina. Ljudje pa se zavedajo, da ne morejo veliko in kakovostno delati, če niso ustrezno pripravljeni,« pravi osebni trener Blaž Zupan, ki je v Dubaju začel delati letos poleti.

Položaj v svetu fitnesa je odsev splošnega stanja v Dubaju: mesto ima denar, stranke in kapacitete, toda nima primerne domače delovne sile. Zato je povpraševanje po ustrezno izobraženem kadru veliko. Diplomant ljubljanske fakultete za šport pravi, da je izrazita tržna usmerjenost tamkajšnjih fitnesov plus in minus obenem. »Na začetku sem se moral sprijazniti, da ne bom delal le na kvaliteti, kot sem bil navajen v Sloveniji, ampak tudi na kvantiteti. Da strokovnost ni dovolj. Da se moraš 'znati prodati'. Po drugi strani je bila ravno možnost višjega zaslužka eden glavnih dejavnikov, da sem se odločil za Dubaj, zato se ne pritožujem.«



Ko je v osnovni in srednji šoli še treniral kajak na divjih vodah, je prek treningov in tekmovanj spoznaval svet; pred sedmimi leti je bil na pripravah prav v Dubaju. Med študijem je za štiri mesece šel na počitniško delo v ZDA in pretekle izkušnje iz tujine izpostavlja kot pomemben faktor, zaradi katerega je bil bolj samozavesten, da mu bo na Bližnjem vzhodu uspelo. »Videl sem, kako poteka življenje v velemestih. Videl sem, da je sicer dovolj priložnosti, vendar to ne pomeni, da se bo karkoli zgodilo samo od sebe.«

Prijeten razgovor in mučna papirologija

O delu v fitnes industriji na Bližnjem vzhodu je prvič slišal na fakulteti, njegov profesor je namreč več let delal v Katarju. »Natančneje – za Dubaj – pa sem izvedel od prijatelja, ki si je tam kot zelo mlad ustvaril lepo kariero. Povedal mi je vse o načinu dela, o možnostih, o pasteh …«

Nekaj časa si je vzel za premislek, proučil prednosti in slabosti, na koncu pa je pretehtala njegova življenjska filozofija, da je treba za uspeh na kateremkoli področju nekaj let, včasih celo desetletij močno garati in (skoraj) vse podrediti postavljenemu cilju. »Pravzaprav bi lahko poskusil tudi v Sloveniji, vendar se mi zdi, da bom lahko v tujini hitreje prišel do višje ravni.«

In kako je potekal postopek izbire? »Glavno je, da življenjepis spraviš do menedžerja enega izmed fitnesov in da ustrezaš osnovnim pogojem: v Dubaju tako kot pri nas deluje več različnih verig fitnesov in vsaka ima svojo nišo. Ta, v kateri sem trenutno, je neke vrste 'health club' z izrazitim poudarkom na zdravem življenjskem slogu,« je pojasnil Zupan in razgovor za službo opisal kot »nekaj povsem drugega kot doma«. »Nobenega strahu in zasliševanja. Kot bi šel s kolegom na kavo. Kaj počneš, česa si želiš … Strokovnosti sploh niso preverjali, saj so videli, da imam diplomo. Bolj jih je zanimalo, kakšen sem kot oseba: ali sem komunikativen, odprt in delaven.«
A najtežji del je šele sledil. Papirologija mu je požrla veliko živcev in energije. »Diplomo sem moral overiti najmanj trikrat, tudi na najbližji ambasadi na Dunaju, preden sem jo lahko poslal naprej. Tudi na vizum sem čakal precej dolgo. Vedel sem: dokler je ne dobim, ni nič stoodstotno. Tukaj ni odstopanj.«

Močna slovenska skupnost

Večina njegovih strank so tujci; nekateri izmed njih so bili sicer že rojeni v Dubaju, toda »potnega lista Emiratov ne dobiš zlepa«. Zahteve in problemi so podobni kot po vsem svetu: poškodbe se ne ozirajo na nacionalnost, »sedeči položaj pa ubija vsakogar«.

V primerjavi s Slovenijo opaža, da več ljudi prihaja v fitnes na aerobne vadbe, kot sta hoja v klanec ali kolesarjenje, saj je zunaj prevroče. »Več jih hoče tudi šov. Pričakujejo, da jih boš zabaval, četudi jim moraš v prvi vrsti razložiti, kako pravilno izvajati vajo.«

Tudi on se šele privaja na puščavsko vročino, sicer pa je Dubaj – do neke mere – odprt do tujcev, zato pravega kulturnega šoka ni doživel. »Središče mesta, kjer delam, je polno visokih stolpnic – videti je kot velemesto prihodnosti. Po drugi strani starejši del mesta, ki leži ob morju, včasih celo malce spominja na hrvaška letovišča.«

Na družbenih omrežjih je več skupin, kot sta Slovenci v ZAE in Slovenci v Dubaju, zato stika z rojaki ni težko najti. »Ko sva s prijateljem Miho, ki ima v Dubaju podobne cilje kot jaz, prispela, sva takoj navezala stik s Slovenci, ki so tukaj že dlje časa. Tako sva lažje našla stanovanje, spoznala, na kaj je treba biti posebej pozoren …«

In smo spet pri vezah in poznanstvih ter poslu. »Ljudje se v Dubaju načeloma spoznavajo zaradi fitnesa. Večina jih je prišla s tem namenom in tega ne skriva. Na kave hodiš, ker te zanima, koliko lahko drug drugemu pomagaš. Po eni strani mi je ta neposrednost všeč, po drugi pa je žalostna, saj je skoraj nemogoče razviti globlja prijateljstva.«

V enem letu na samostojno pot

Trenutno šestkrat na teden v fitnesu dela po devet ur na dan. V tem času poskuša dobiti čim več strank, s katerimi opravi osebni trening. Plačan je tako na uro kot tudi po učinku. »Včasih se zgodi, da delaš od šestih zjutraj do treh popoldne, hkrati pa imaš stranko, ki želi trenirati ob petih popoldne. Na točki, kjer sem trenutno, se priložnosti ne izpušča, zato sem pogosto v fitnesu po ves dan.«

Načrtuje, da bi v enem letu pridobil dovolj strank, da bi se lahko podal na samostojno pot. »Podobno, kot če bi v Sloveniji odprl s. p. To pomeni predvsem, da se jim bom lahko temeljiteje posvetil in delal bolj kakovostno. Prepričan sem, da je to prava pot.«

Hkrati z Miho razvijata idejo o podjetju, katerega storitve bi najemali delodajalci, ki bi hoteli izboljšati zdravstveno stanje svojih uslužbencev. »Nudila bi jim skupinske vadbe na delovnem mestu, individualne vadbe popoldne, predavanja o zdravem življenjskem slogu … Mislim, da je na tem področju še ogromno prostora za napredek,« je Zupan opisal idejo, s katero želi nadaljevati tudi po tem, ko se vrne v domovino. »Gotovo,« je za konec odgovoril na vprašanje, ali se na dolgi rok vidi v Sloveniji. »Najraje bi se ustalil doma. Za zdaj ne vem samo, kdaj se bom vrnil.«