Umrl je astronavt Michael Collins, član prve ameriške odprave na Luno

V starosti 90 let je umrl ameriški astronavt Michael Collins, član legendarne tričlanske odprave Apolla 11 na Luno, ki pa je obveljal za t. i. »pozabljenega astronavta« oziroma za »najbolj osamljenega človeka v zgodovini«, ko je sam samcat krožil okoli Lune. Za razliko od svojih dveh kolegov namreč na površje Meseca ni stopil. Danih mu je bilo 90 let.

Kot je znano, sta čast in slava, da je 20. julija leta 1969 prvi zlezel po lestvi in v sivem prahu pustil odtis človeškega škornja, pripadli Neilu Armstrongu, dvajset minut kasneje se mu je na površju pridružil še Buzz Aldrin, Collins pa je bil tisti, ki je ostal v komandnem modulu, in sicer sam, več kot 21 ur. Čakal je na njuno vrnitev. Vselej, ko je zašel na temno stran Meseca, je izgubil kontakt s Houstonom.


 

Povratna karta za Neila in Buzza

»Bil bi lažnivec ali bedak, če bi rekel, da sem imel najboljši sedež v Apollu 11. Ampak z vso iskrenostjo lahko zatrdim, da sem bil navdušen nad sedežem, ki sem ga imel. Vseskozi sem razmišljal o predsedniku Johnu F. Kennedyju in njegovi obljubi, da bomo na Luni do leta 1970. To je bilo v naših mislih. In bil sem povratna karta za Neila in Buzza,« je nedavno pojasnil v intervjuju za revijo Time.

Ob prejšnjih obletnicah je bil vesel, ker je bil »pozabljeni« član odprave, a je po Armstrongovi smrti zazevala velika luknja. Hčeri sta mu pomagali skozi plaz prošenj za izjave in intervjuje. Z ženo Patricio Finnegan, s katero je bil poročen do njene smrti leta 2014, je imel dve hčeri in sina.



Collins je bil izbran v tretji generaciji astronavtov. Moral bi biti pilot poveljniškega modula v odpravi Apollo 8, ki je bila prva odprava s človeško posadko, ki je obkrožila Luno, a so ga zamenjali zaradi kostnega izrastka na vratu. Hujšega ni bilo, izrastek so mu odstranili, in tako je postal član odprave 11. Po povratku se ni mogel izogniti vprašanjem o osamljenosti, ki pa je ni čutil. »Bil sem vesel, da sem zraven, čutil sem se še kako vključenega v odpravo,« je povedal za revijo Astronomy.


 

Od Nase do Smithsoniana

Naso je zapustil pol leta po vrnitvi z Lune. Nekaj časa je bil državni uradnik, nato ustanovni direktor muzeja letalstva in astronavtike Smithsonian. »Odločil sem se, da bo Apollo 11 moj zadnji polet. Razlogi so bili večplastni. Po Apollu 11 sem bil član nadomestne ekipe kot poveljnik, v nadaljevanju bi lahko bil Gene Cernan na 17 (Cernan je bil poveljnik Apolla 17 in zadnji človek na Luni leta 1972, op. p.), ampak takrat se še ni vedelo, da bo to zadnji polet. Govorilo se je še o odpravi 18 in 19, vendar ni šlo za to. Videl sem se, živečega v motelih, ločen od družine. Čutil sem, da smo opravili tisto, kar je Kennedy želel od nas, in da bo vse, kar bomo storili po tem, razočaranje. A naj poudarim, ni bila le ena stvar. Verjetno sem se takrat tudi bolj osredotočil na družino. Vse skupaj sem pomešal in ugotovil, da je dovolj. In sem odšel. Hotel sem čisti rez od Apolla, vesoljskega programa, Nase. Potem je v zgodbo vstopil muzej. To je bila čudovita tranzicija z veliko zabave,« je v  reviji Astronomy pojasnil razloge za odhod.

Kot je ob njegovi smrti sporočila njegova družina, je danes izgubil boj z rakom. Zadnje dni življenja je preživel mirno v krogu svoje družine.

»Izgubili smo pionirja in zagovornika raziskovanja. Kot pilot komandnega modula Apolla 11 – nekateri so ga oklicali za najbolj osamljenega človeka v zgodovini, ko je bil sam v modulu, medtem ko sta njegova kolega stopila na Luno, je ameriškemu narodu pomagal pri velikem mejniku. Bil je tudi pomemben član programa Gemini in pilot ameriških letalskih sil. Michael Collins je bil velik promotor raziskovanja vesolja. 'Raziskovanje ni izbira, je nuja,' je poudarjal,« so sporočili iz Nase.