Umazana in krvava sudanska igra po savdskih notah

Odstavljeni sudanski predsednik in vojni zločinec Omar al Bašir se je v nedeljo prvič znašel pred sodniki – a ne v Haagu, temveč v Kartumu, kjer ga »njegova vojska« krivi zaradi vrste koruptivnih dejanj. To je odlična dimna zavesa za brutalen vojaški in, predvsem, paravojaški obračun s protestniki, ki se po Baširjevi odstavitvi niso pustili preslepiti in so ostali na ulicah. Znotraj sudanskih oboroženih sil poteka boj za prevlado, na ulicah pa teče kri.
 

Je sojenje Omarju al Baširju mogoče vzeti resno?

Sojenja človeku, ki je 30 let ob državi vodil tudi zločinsko organizacijo, ki ga zdaj preganja, sudansko vojsko, ni mogoče vzeti resno. To je premeten manever, s katerim hočejo (še vedno) zvesti visoki častniki zaščititi svojega »dobrotnika« pred morebitno izročitvijo mednarodnemu kazenskemu sodišču. Priprava sodnega procesa spominja na egiptovski proces proti prav tako vojaško odstavljenemu Hosniju Mubaraku, s katerim si je vojska utrdila oblast in zaščitila svojega – patrona. Obeta se slabo režirana gledališka predstava s predvidljivim epilogom.
 

Kdo trenutno vlada v Sudanu?

Po odstavitvi al Baširja pred slabimi tremi meseci je »prevzel« oblast vojaški prehodni svet. Protestniki so zahtevali, da bi imeli civilisti v svetu vsaj približno enakovredno vlogo, a so jih generali zavrnili. Sudanska vojska, ki je dolgo obvladovala gospodarstvo in bila država v državi, hkrati pa že desetletja izvaja genocid, etnično čiščenje in vrsto vojnih zločinov, ni enotna. To spretno izkorišča paravojaška formacija, ki je nastala iz nekdanjih džandžavidov, Baširjevih klavcev iz Darfurja. Te enote, ki so pred dvema tednoma brutalno obračunale s protestniki v Kartumu (najmanj 118 mrtvih, množična posilstva, več sto ranjenih …), vodi zloglasni general Mohamed Hamdan Dagalo, bolj znan z vzdevkom Hemeti, ki se je ravno z Baširjevo pomočjo iz uličnega prevaranta prek genocida v Darfurju »razvil« v krvoločnega paravojaškega voditelja. Hemeti je ljubljenec savdskega dvora; je tesni prijatelj prestolonaslednika Mohameda bin Salmana. V zameno za več sto milijonov dolarjev in obljubo oblasti v Sudanu je Hemeti poslal v Jemen 7000 svojih (para)vojakov, ki se borijo na savdski, okupacijski strani fronte. Notranji (para)vojaški spopad za oblast v državi se bo le še stopnjeval.


 

Kakšna bo usoda protestov in revolucije nasploh ter kakšni so bili razlogi zanjo?

Gospodarska kriza, ki je izbruhnila po osamosvojitvi Južnega Sudana, kjer je tako rekoč vsa nafta, je močno zamajala silovitega zapravljanja vajene oblasti. Najmočneje je udarila po najšibkejših. Revščina je – ponovno – postala endemična. V Sudan se je vrnila lakota. V bolnišnicah je zmanjkalo zdravil: to je bil tudi eden od razlogov, da so se na čelo protestov postavili zdravniki. Hitro se jim je pridružil velik del civilne družbe. Ne glede na razredno in etnično pripadnost. Vojska je izrabila proteste za utrditev položaja, a je podcenila njihov globinski naboj. Kljub poskusom brutalnega zatrtja protestov in političnega ignoriranja protestniških zahtev se protesti nadaljujejo. Duh svobode je ušel iz steklenice. Velika nevarnost je, da bodo džandžavidi z zunanjimi sponzorji izkoristili napetosti za destabilizacijo države. To bi bilo za proteste – in protestnike – lahko usodno. Že videno.
 

Kdo so ključni zunanji igralci sudanske drame in kakšni so njihovi cilji?

Vojaški režim ima tesno podporo Egipta, kjer se diktatura boji ponovnega izbruha protestov. Najbolj brutalen del režima – džandžavidi na čelu z generalom Hemetijem – ima absolutno podporo savdskega dvora in Združenih arabskih emiratov, ki po širši regiji poskušata vzpostavljati svojo obliko vladavine in zatreti kakršnekoli oblike »državljanske nepokorščine«. Z evropskim in ameriškim orožjem, z ogromno denarja, globalnim lobiranjem, satelitskimi kanali, agresivnim izvozom ideologije, mafijsko strukturo in načinom delovanja. Hkrati so Sudanci žrtve globalne bipolarne motnje – zaradi novega kroga hladne vojne ni možnosti, da bi ZDA, Rusija in Kitajska našle skupni jezik o kateremkoli vročem mednarodnem vprašanju. Združeni narodi so klinično mrtvi, Evropska unija ne igra vloge. Sudan je – nič novega – bojišče regionalnih in globalnih sil.