Kako preprečiti vojno v Perzijskem zalivu

Kaj bi bila v tem trenutku največja, najbolj tvegana in z naskokom najbolj neumna geostrateška napaka, ki bi lahko dodobra zamajala globalno ravnovesje?

To je izjemno lahko, nevarno lahko vprašanje. Ki pa se, glede na pomanjkanje (osnovne) inteligence, refleksije, empatije in »zdrave pameti« – in obenem še na pogon egotripa – med glavnimi igralci najnovejše krize v Perzijskem zalivu, lahko kaj hitro udejanji.

Morebiten vojaški napad na Iran – ameriški, savdski, izraelski, morda »koalicijski« – bi bil katastrofa strahovitih razsežnosti. In mednarodna skupnost, kar je od nje ostalo, mora narediti vse, da prepreči novo vojno.

Vojno, za katero ne obstaja en sam razlog. Vojno, ki – delujoči kliše: razen »vojnoindustrijskemu kompleksu« – ne bi koristila nikomur. Vojno, ki bi brez dvoma podaljšala agonijo Sirije, ponovno razplamtela konflikt v Iraku in dokončno razkosala Jemen, tri konflikte, ki so se rodili tudi zaradi ameriško-koalicijske invazije na Irak pred šestnajstimi leti.

Vojno, ki bi zaostrila bipolarnost sveta. Vojno, ki bi sprožila nov begunski eksodus. Vojno, ki bi pretresla lokalno, regionalno in globalno gospodarstvo ter energetske poti. Vojno, ki bi poglobila sunitsko-šiitska nasprotja. Vojno, ki bi lahko obudila jedrsko nevarnost. Vojno, ki ne bi rešila ničesar – nasprotno. Vojno, ki bi že tako težko življenje Irancev, žrtev tujih gospodarskih sankcij in domače vojaško-versko-ekonomske oligarhije, še bistveno bolj otežila.

Vojno, ki bi nagradila dolgoleten »trud« savdskega dvora, srca teme. Vojno, ki bi – tik pred predstavitvijo »načrta stoletja«, ki bo palestinsko vprašanje dokončno porinil v zgodovinske arhive – najbolj osrečila Izrael. Vojno, ki bi osmislila in dokončno »homeinizirala« vladavino militantnih in pohlepnih klerikov iz Koma. Vojno, ki bi razveselila številne podizvajalce vseh ključnih vpletenih strani – od Hezbolaha do ostankov samooklicane Islamske države. Vojno, ki bi še kako glasno odmevala tudi v Evropi.

Vojno, ki je preprosto ne sme biti.

Ker so ZDA tiste, ki ob svojih zaveznikih v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih in Izraelu najglasneje udarjajo po bobnih vojne, in ker se stopnjuje tudi iracionalno vedenje Irana in njegovih zaveznikov, bi morala ob aktivni bližnjevzhodni vojaški vlogi Rusije, (ne le) energetskem oportunizmu Kitajske in klinični smrti Združenih narodov tokrat ključno diplomatsko vlogo prevzeti Evropska unija: podobno kot pri iranskem jedrskem sporazumu. To je tudi priložnost, da se EU – kar zadeva zunanjo politiko do Bližnjega vzhoda – dokončno osamosvoji od pogubnega sledenja Washingtonu. A ker se za evropske standarde »preveč mudi« in ker vrsta evropskih držav (Velika Britanija, Francija, Nemčija …) sodi med ključne izvoznice orožja, je žal zelo težko pričakovati, da bo prav Bruselj tisti, ki se bo najbolj agresivno zoperstavil morebitnemu napadu na Iran.

A vendarle je le Evropa tista, ki lahko prepreči vojno.