Turčiji se nikamor ne mudi, vojna bo dolga

Po treh dneh turške vojaške operacije Izvir miru je jasno, da se je uradna Ankara na velik – in zelo tvegan – vojaški poseg v severovzhodni Siriji izjemno dobro pripravila. Turčija je invazijo, ki je namenjena razbitju kurdskih ozemeljskih, vojaških in političnih povezav, pripravljala vsaj pol leta. Ne le vojaško, pač pa predvsem strateško. Z lobiranjem v Washingtonu, Moskvi, Teheranu in posredno tudi v Damasku.

Če so Združene države – ali bolje rečeno predsednik Donald Trump – sirske Kurde po uporabi zavrgle in zdaj za Washington ne prestavljajo več »dodane vrednosti«, je turška invazija – kljub uradno zadržanim odzivom – za ruske in iranske načrte v Siriji prišla kot naročena. To frazo je v kontekstu tesnega sodelovanja Recepa Tayyipa Erdoğana in Vladimirja Putina mogoče razumeti tudi dobesedno.

Razbitje kurdskega avtonomnega območja Rožava bo namreč sirskemu režimu, katerega ključna zaveznika sta Rusija in Iran, po dolgih letih lahko omogočilo, da prevzame nadzor nad kurdskimi območji. Sirska vladna vojska sicer kurdskih območij nikoli ni v celoti zapustila, obenem pa so kurdske ljudske samozaščitne milice (YPG) z Bašarjem al Asadom občasno taktično sodelovale – kaj dosti druge izbire sirski Kurdi pri tem niso imeli, saj so se večkrat znašli v navzkrižnem ognju. Režimske sile bodo ob turški invaziji gotovo čakale na svojo priložnost – ne glede na sovražnosti med Ankaro in Damaskom bo v prihodnjih tednih, zagotovo pa mesecih, na »terenu« prevladala ostra in skrajno oportunistična realpolitika. Na ta način bo lahko Asad – tu je treba omeniti še brutalno obleganje Idliba, poslednje uporniške utrdbe, ki bo zaradi turške invazije gotovo dobila nov zagon in bistveno hitrejši epilog – skupaj z nadvse premeteno Moskvo in ob dogajanju v Rožavi le na videz pasivnem Iranu lahko že zelo kmalu začel razmišljati o veliki, a ne neposredno izbojevani zmagi.



A kot rečeno – Turčiji se na severovzhodu Sirije nikamor ne mudi. Vojaška operacija bo, tako trdijo naši viri, potekala v treh »etapah«, veliko pa bo odvisno od vojaškega in tudi političnega odziva sirskih Kurdov, ki kljub dolgoletnemu in izjemno uspešnemu boju s samooklicano Islamsko državo nimajo kapacitet za spopad s turško vojsko. In to ne le zaradi turškega vojaškega letalstva, pač pa tudi zaradi terena, ki je v velikem delu severovzhodne Sirije položen in skoraj povsem odprt, kar močno omejuje možnost gverilskega delovanja. 



O tem, kako bodo na kurdskih območjih videti prihodnji tedni, je mogoče sklepati že po treh dneh turške invazije. Letalski napadi z omejenimi cilji. Taktično – po dolgi meji – topniško obstreljevanje kurdskih vojaških oporišč in, sčasoma, tudi večjih krajev. Pehotni izleti s pomočjo podizvajalcev iz vrst različnih, Kurdom sovražnih proturških milic, ki se jim utegnejo že zelo kmalu pridružiti tudi nekateri skrajni islamisti, zaprti v slabo varovanih kurdskih zaporih. Sistematizirano ustvarjanje kaosa. Kraja zemlje in – etnično čiščenje – naseljevanje sirskih beguncev (arabskih sunitov) iz Turčije v nova satelitska naselja. Do trenutka, ko se bo ena izmed svetovnih sil, ki je s tiho privolitvijo skupaj s Trumpom Turčiji omogočila invazijo, pojavila kot »mirovna sila«.