Trumpov nacionalrealizem spreminja svet

New York – Težko si je bilo predstavljati večji ameriški politični pretres od nedavnega razkritja, da je ameriški predsednik prosil ukrajinskega kolega za preiskavo domačega političnega nasprotnika, Donald Trump pa je z odločit­vijo za umik ameriških vojakov iz delov severne Sirije vendarle poskrbel zanj. Republikanski predsednik v Siriji nadaljuje obračun s sedemdesetletnim obdobjem pax americana, ki seveda ni bilo popolno, svobodnemu delu sveta pa je vendarle pomagalo do obdobja relativnega miru in blaginje brez primere.

Na teh straneh smo že pisali o novem realizmu v ameriški zunanji politiki, ki bi ga po republikanskem nacionalistu v Beli hiši lahko imenovali tudi trumpizem ali nacionalrealizem. Sedanji ameriški predsednik je že med septembrskim nagovorom na generalni skupščini OZN potegnil ločnico med tistimi, ki hočejo vladati drugim, ter ljudstvi in narodi, ki hočejo vladati le samim sebi. Verjame, da prihodnost ne pripada globalistom, ampak domoljubom. Poleg gospodarske in zaposlovalne politike »Najprej Amerika!« je poudaril obnovo ameriške vojske, da bi lahko vedno branila njihove običaje in navade, a dodal: »Kdorkoli lahko začne vojno, samo najpogumnejši izberejo mir!«




 

Trumpizem v praksi

Kaj to pomeni v praksi, bodo morda kmalu doživeli dolgolet­ni kurdski zavezniki ZDA na Bližnjem vzhodu, ali, če je verjeti sirskemu avtokratu Bašarju al Asadu, že doživljajo s turškimi napadi. Trump je še enega območnega silaka, turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, opozoril, da mu bo uničil gospodarstvo, če se bo spravil na karkoli »zunaj dosega«, a ga tudi povabil v Belo hišo. V znanem slogu je hvalil »svojo véliko in neprekosljivo ­mod­rost«, nova ameriška politika do Bližnjega vzhoda in sveta nasploh pa skrbi celo nekatere najtesnejše­ predsednikove in ­ameriške ­zaveznike.

Eno je, če o izdaji govori senator iz Utaha Mitt Romney, ki ga je Trump ozmerjal za pompoznega osla, ko je kritiziral »prošnje« ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu, naj pomaga pri preiskavi nekdanjega demokratskega podpredsednika Joeja Bidna in njegovega sina v tej državi. Vznemirjena sta tudi senator iz Južne Karoline Lindsey Graham, ki Trumpu v ukrajinski aferi stoji ob strani, ter vodja republikanske večine v ­senatu Mitch McConnell, ki je obljubil konec poskusov ­predsednikove razrešitve. Še bolj bi moralo skrbeti Evropo, saj lahko vojaško obračunavanje s Kurdi prinese nove navale beguncev in ­izpustitev na tisoče bojevnikov­ Islamske države iz kurdskih zaporov – ter nove globoke rane tradicionalnemu čezatlantskemu zavezništvu.



Trump si zaradi tega ne beli glave. Pod (prejšnjim predsed­nikom Barackom) Obamo se nismo povezali s Kurdi, ampak s Kurdsko delavsko stranko (PKK), zapriseženo sovražnico naše zaveznice turške republike, je pojasnil republikanski predsednik. »Sejali smo semena turške vojne v PKK in potiskali Turčijo proti Rusiji.« Kje drugje kot na twitterju je poudaril, da so na tem območju naredili veliko več od pričakovanj, med drugim so »stoodstotno« zavzeli kalifat ­Islamske države. Zdaj naj bi bil čas, da svoje območje zaščitijo lokalni dejavniki, »nekateri od njih zelo bogati«.


 

»Ne moremo ostati za vekomaj«

Turčija si po prepričanju vrhovnega poveljnika ameriških sil ne more želeti vojne s Kurdi, če se bo spustila vanjo, pa ob številnih Američanih v vojaških oporiš­čih v tej državi sami ne morejo ubijati Turkov. »Treba se je soočiti z realnostjo, da ne moremo ostati za vekomaj.« Priznal je, da so bili Kurdi vedno zanesljivi zavezniki, in spomnil na skorajšnjo stoto obletnico sevreške pogodbe, ki jim je obljubila plebiscit. Trumpova tviterska diplomacija se za zdaj še ne spušča v razlage, kaj naj to pomeni za več kot 30-milijonski narod, zdaj razdeljen med štiri države mačehe.



Zadnje enostavčne rafale zunanjepolitične doktrine je Trump vendarle po freudovsko končal z: »ZDA so vélike!« Ta fraza morbid­no spominja na protiameriške bojne klice islamističnega Irana, ki ga predsednik prav tako ni hotel vojaško kaznovati kljub resnim domnevam o pošiljanju dronov in raket na naftne obrate ameriške zaveznice Savdske Arabije. Turčiji in Iranu se je pri skokovitem večanju vpliva na Bližnjem vzhodu pridružila Rusija, ki krepi vojaško navzočnost v Sredozemlju in drugod, svoje šahovske poteze vleče tudi Kitajska.

Nacionalrealisti vsega sveta ne morejo izključiti »iracionalnih« dejavnikov, kot je hrepenenje ljudstev po svobodi, brez vztrajnega zunanjega spodbujanja demokracije in pravne države pa je cena za nova razmerja moči na Bližnjem vzhodu in drugje vendarle veliko nižja. Vsaj na kratki rok. Na sred­nji rok se računi morda ne bodo izšli niti ZDA, če držijo opozorila republikanskih politikov, da ameriškim interesom najbolje služijo z ameriškim vodstvom in ne z umikom. Vendar republikanski predsednik sledi predvsem politiki demokratskega predhodnika Baracka Obame, ki je Bližnji vzhod prav tako še najraje prepustil drugim akterjem, oba prepričana o podpori večine Američanov.