Trgovinska vojna prihaja na afriško celino

Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump v intervjuju za CNBC v petek zagrozil z novimi carinami na kitajske izdelke v vrednosti 500 milijard dolarjev, je ostal Peking popolnoma tiho. Ministrstvo za trgovino se ni oglasilo, o tem ni poročala niti tiskovna agencija Xinhua.

Samo partijski časopis Global Times je pojasnil, da nov padec tečaja kitajske valute renminbi juan ni manipulativno orožje v trgovinski vojni, ampak je le posledica prostega trga. Renminbi je namreč cenejši od ameriškega dolarja za okoli deset odstotkov v primerjavi z aprilom, in čeprav je kitajska Narodna banka trdila, da ne bo uporabljala devalvacije kot sredstva proti ZDA, oslabljen tečaj zelo koristi predsedniku Xi Jinpingu prav zdaj, ko je na obisku v Afriki.
 

Odvisniki od kitajskih posojil

Kajti prav na afriški celini se tiho bojujejo za širitev kitajske globalne prevlade, in sicer tako, da poskušajo odpraviti dolar kot menjalno valuto v trgovini in bančnem sistemu, in prav v državah, po katerih potuje Xi med sedanjo turnejo, se zdi cenejši renminbi zelo mamljiv. Kitajski predsednik je, denimo, konec tedna obiskal Senegal, ki se je že vpisal v vse večji klub afriških odvisnikov od kitajskih posojil.

V ponedeljek je Xi prispel v Ruando, kjer se bo prav tako največ pogovarjal o novih projektih gradnje infrastrukture, denimo avtoceste med Hujem in Kibehom ter letališča v Bugeseri, podprtih z »ugodnimi« kitajskimi posojili, ki jih bo ta država, tako kot vse druge, ki so se zadolžile pri velikodušnem azijskem posojilodajalcu, lažje odplačevala po nižjem tečaju renminbija.

Na vseh postajah Xijeve turneje, ki se bo nadaljevala še v Južni Afriki in na Mauritiusu, se čarobna palica imenuje »(gospodarski) pas in (svilna) pot«. Nekoliko spominja na prst kralja Midasa, ki spremeni v zlato vse, česar se dotakne, vendar se tako tudi vse na mizi spremeni v neužitno bogastvo. Nekatere afriške države so namreč od Kitajske dobile posojila, ki znašajo tri četrtine njihovega bruto družbenega proizvoda in so zavezana z okrasno vrvico »pasu in poti«, vendar od šest- do osemodstotne obresti pogosto pomenijo, da jih bodo morale države odplačevati v energentih in dragocenih surovinah. Ali pa se bodo morda odločile, da bo renminbi juan postal valuta, s katero bodo kazale, da so vse tesneje povezane z azijskim razvojnim mentorjem.



Gana, Nigerija, Mauritius in Zimbabve že uporabljajo kitajsko valuto kot plačilno sredstvo, nigerijska centralna banka pa ima deset odstotkov svojih deviznih zalog v renminbijih. Sprejeti kitajsko valuto kot glavno sredstvo v finančnem obtoku, ki povezuje Kitajsko in Afriko, ni preprost podvig in ne more biti povezan samo s politično odločitvijo, vendar nihče ne dvomi, da bo prav afriška celina postala območje, na katerem se bo začela globalizacija renminbija in se bo dolar začel umikati iz globalnega monetarnega sistema.
 

Moč boga Šive

Razen če v »pasu in poti« ne bo presekal meč boga Šive.

Verjetno se ne bo po naključju zgodilo, da bo dan po tem, ko bo Xi Jinping končal svoj obisk v Ruandi, v državo prispel indijski premier Narendra Modi. Tako kitajski predsednik kot indijski premier sta prva voditelja svojih držav, ki sta se odločila obiskati to afriško državo. Modi bo prav zato poskušal opozoriti na različna pristopa obeh držav: Modi namreč ne prihaja z zlatniki v žepu, ampak bo predsedniku Paulu Kagameju podaril dvesto krav.

To ni samo hinduistični simbol svetega materinstva, ampak bolj indijska pomoč, s katero bodo podprli Kagamejev program »girinka« oziroma projekt »krava za vsako revno družino«, s katerim ruandski predsednik poskuša odpraviti revščino in poglobiti družbeno solidarnost. Najrevnejši bodo dobili kravo, da bi imeli mleko, ko pa bo skotila prvo teličko, jo bodo morali darovati prvemu sosedu v vasi. Tako simbolika plemenite živali sega daleč nad Modijevo religijo in odpira Indiji pot do zapletenih afriških vprašanj.



Modi bo obiskal še Ugando, preden bo tudi sam odšel v Južno Afriko, kjer se bo s Xijem najprej sestal na dvostranskem srečanju, nato pa še na zasedanju voditeljev držav članic združenja Brics (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike) od 25. do 27. julija. Azijska velikana na afriškem ozemlju na prvi pogled sodelujeta, vendar pravzaprav bolj tekmujeta za prvo mesto in prevlado.

Indija poleg tega poskuša afriškim prijateljem dokazati, da je zanje njen razvojni model sprejemljivejši od kitajskega, to trditev pa utemeljuje z vlogo krav v boju za boljše življenje na črni celini. Indijski uradni predstavniki pravijo, da se v nasprotju s Kitajsko, ki jo najbolj zanimajo surovine, Indija posveča predvsem afriškemu podeželju in kmetijstvu, izobraževanju in regionalnemu povezovanju. Tudi po tem, ko je Modi pred tremi leti Afriki namenil posojila, vredna deset milijard dolarjev, je ta celina zanj ostala enakopraven partner, s katerim sodeluje brez vsiljevanja političnega programa in razvojnih konceptov. Kitajska, trdijo indijski analitiki, prihaja kot okruten kolonizator, prinaša svoje delavce in se do krajevnih prebivalcev vede kot do sužnjev.
 

S kravami proti kapitalu

Kravje mleko je treba predelati, za to pa potrebujejo kapital, Indija zato postopno izgublja tekmo s Kitajsko na afriških tleh. Trgovina med Afriko in Kitajsko je trikrat obsežnejša od tiste med črno celino in Indijo, kitajske naložbe, ki so do leta 2010 precej zaostajale za indijskimi, pa so zdaj več kakor dvakrat večje od tistih iz konkurenčne azijske države.

In medtem ko bo Modi širil diplomatsko mrežo in bo v Afriki do leta 2021 odprl 18 novih veleposlaništev in konzulatov, bo Kitajska vzpostavljala nova vojaška oporišča. Ne vemo še, kje natančno bo to počela, vendar bo ta ukrep zaradi 230 milijard dolarjev vredne blagovne menjave in 40 milijard neposrednih naložb postal neizogiben za zaščito državnih koristi. In tako se zgodovina vrti v krogu.