Nesrečna noč 13. januarja 2012

Preživeli potniki in člani posadke, kakih 2000 prebivalcev otoka Giglio, reševalci in javnost se šele toliko let po nesreči zares zavedajo, kaj se je pravzaprav zgodilo v nesrečni noči, 13. januarja ob 21.45. Kapitan Francesco Schettino je prevzel neodgovorno odločitev, da Concordia tiste usodne noči zavije z začrtane poti (osem kilometrov stran od obale) in se nevarno približa obali samo zato, da bi en član posadke Antonello Tievoli, doma prav z otoka Giglio, pozdravil mamo.

Dan po nesreči so finančni stražniki iz zraka posneli položaj prevrnjene in delno potopljene križarke. FOTO: AFP

Ladja je bila manj kot 300 metrov od obale (manj od dolžine ladje). Ko je Schettino v zadnji minuti opazil, da ga je polomil in naročil krmarju Jacobu Rusli Binu manever, je bilo že prepozno. Ladja je tedaj plula v le osem metrov globoki vodi in z bokom zadela ob čeri, ki so naredile skoraj 70 metrov dolgo in več metrov široko luknjo. Concordia je sunkovito zmanjšala hitrost, s približno 28 na 11 kilometrov na uro. Potnike in člane posadke je vrglo, ladja se je začela tresti, posode so popadale po tleh, nastala je panika, ljudje so brezglavo tekali, padali po stopnicah, v nekaj sekundah je zmanjkalo elektrike. Le malo prej so v jedilnici menda predvajali pesem My Heart Will Go On iz filma Titanik. V strojnico je bistveno hitreje kot v Titanik vdirala morska voda in zaustavila stroje, generatorje in črpalke. Čez nekaj časa so začasno usposobili pomožne generatorje in začeli miriti potnike, da je »vse pod nadzorom« in naj se mirno vrnejo v kabine. Šele 40 minut kasneje je Schettino priznal kapitaniji, da je ladja v resnih težavah in da nujno potrebuje pomoč, in še dobrih pet minut kasneje je sprožil alarm ter postopek reševanja potnikov.

Tri dni po nesreči je bilo takole videti razbitine Concordie pred otokom Giglio. FOTO: AFP

Vsaj sto ljudi je skočilo v morje

V vsej nesreči je na srečo pihal severni veter, ki je povsem nemočno ladjo gnal proti otoku (in ne stran od njega), da je nasedla v plitvini rta Gabbianare, kjer se je nagibala na svoj desni bok. Zavladala je nepopisna panika, je opisoval eden od potnikov. Njegova nekajletna hčerka je padla na tla, ljudje pa so hodili kar čeznjo in ji zlomili prst na roki, vendar se je njegova družina rešila. Ko se je ladja še bolj nagnila, je vsaj sto ljudi skočilo v precej mrzlo morje, nekateri so priplavali na dobrih sto metrov oddaljeno kopno, druge so reševali z nekaj rešilnimi čolni, ki jim jih je uspelo spraviti v morje, ali pa s čolni, s katerimi so na pomoč prišli prebivalci Giglia.

Častniki italijanske obalne straže so danes na mestu nasedle Concordie v morje vrgli venec in se ob desetletnici nesreče  poklonili spominu na 32 žrtev. FOTO: Filippo Monteforte/AFP

Kar nekaj ljudi v morju so v globino potegnili vrtinci potapljajoče se ladje, nekateri so umrli od udarca v trdo podlago, nekaj tudi od podhladitve, nekateri so ostali ujeti v kabinah in drugih ladijskih prostorih. Skupaj je umrlo 32 potnikov in članov posadke in dve leti kasneje še španski potapljač pri postopku reševanja ladje. Najmlajša je bila šestletna punčka Dayana Arlotti (in njen 37-letni oče Williams), najstarejši je bil 86-letni italijanski potnik. Umrla pa sta tudi 30-letna bobnar in violinist iz ladijskega orkestra. Trupla so iskali in jih našli še veliko kasneje. Zadnjega so šele 4. novembra 2014 našli pod pohištvom kabine natakarja Indijca Russela Rebella, ko je bila zverižena ladja že odvlečena v Genovo na razrez. Ranjenih je bilo 157 oseb. Približno 24 ur po nesreči so reševalci odkrili dva, v kabino 8303 ujeta korejska potnika, ki so ju živa rešili po poldrugi uri reševanja. Zadnjega pa so po 36 urah rešili direktorja hotelskega dela ladje Manrica Giampedronija z zlomljeno nogo, ki so ga sprva šteli za heroja, ker je reševal potnike. Kasneje pa so tudi njemu sodili, ker je bil soodgovoren za nesrečo in je bil obsojen na dve leti in pol zaporne kazni.

Pogled na spomenik, ki so ga postavili na otoku Giglio, nedaleč od rta Gabbianar, kjer je nasedla nesrečna potniška ladja. FOTO: Filippo Monteforte/AFP

Kapitan pobegnil, preden je poskrbel za potnike

Skupaj so sodili 12 odgovornim s Concordie. Tožilstvo je za kapitana Schettina terjalo 26-letno zaporno kazen, februarja 2015 so ga obsodili na 16 let zapora, ki ga prestaja v rimskem zaporu Rebibbia. Kmalu po obsodbi je napovedal pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki naj bi o njegovem primeru presojalo letos. Schettino je približno 20 minut po polnoči zapustil ponesrečeno Concordio, ko je bilo na njej še nekaj sto potnikov. Izgovoril se je, da se je ladja nevarno nagnila in da so morali (on in nekaj drugih častnikov) odskočiti na rešilni čoln. Pol ure po polnoči je bil na otoku in se niti po ostrih pozivih kapitanije ni želel vrniti na ladjo. 

Največjo ponesrečeno potniško ladje doslej so spektakularno dvigovali iz morja dve leti. Ameriškemu podjetju Titan Salvage in italijanskemu Micoperi je uspelo ladjo postaviti na gladino in jo poleti 2014 odvleči v Genovo, kjer jo je razrezalo in pospravilo kar tisoč delavcev iz 53 podjetij. Za to so potrebovali so skoraj dve leti. Od skupno 50.000 ton železa so ga ponovno uporabili 80 odstotkov.

Z večerno procesijo z baklami, poklonu ob spomeniku žrtvam nesrečne Concordie in z oglašanjem siren so na otoku Giglio zaključili dan spomina ob 10. obletnici nesreče. Župan Giglia Sergio Ortelli je ob tem dejal, da je bila  komemoracija dolžnost do žrtev in sorodnikov,  vendar je to bila zadnja javna komemoracija, ker želijo spoštovati žrtve. Foto Filippo Monteforte Afp

Potniki so prejeli po 40.000 do 65.000 evrov odškodnine. Za vse stroške reševanja in odškodnine so po neuradnih ocenah porabili 1,7 milijarde evrov, medtem ko so za novo ladjo ob nakupu plačali približno 500 milijonov evrov. Več kot milijardo evrov so poplačale različne zavarovalnice. Velik del bremena je ostal na Costi Crociere, ki bi morala v stečaj, če ne bi bila del največje skupine potniških križark na svetu Carnival.

Zaradi nesreče so dopolnili konvencijo SOLAS

Jana Tolja, ki je na občini Koper zadolžena za potniške križarke, je pri tem neslavnem jubileju dejala: »To je bil hud udarec panogi, ki pa vendarle ni bistveno prizadel industrije križarjenj. Leta 2013 se je število potnikov s križarkami povzpelo za pol milijona na 21,3 milijona, leta 2019 jih je bilo po svetu že skoraj 30 milijonov, medtem ko je leta 2020 zaradi pandemije padlo na 5,8 milijona.«

Janez Maček iz Agencije Atlas Express je opozoril, da so po tej nesreči začeli bistveno bolj skrbeti za varnost, preverjati kader in opravljati vaje s potniki za postopke v primeru nesreč. Pomorski inšpektor Janez Požar pa je dejal, da so izkušnje po tej nesreči seveda prispevale k dopolnitvi konvencije SOLAS o varovanju življenj na morju.

Nesrečna Concordia pa na poseben način varuje tudi ladje v Luki Koper, saj je podjetje Sirio pred nekaj leti od italijanskega podjetja Italmed odkupilo 300 metrov Concordiine izjemno velike in močne sidrne verige. »Zanjo smo odšteli 100.000 evrov. Uporabili so jo za več privezovalnih boj na novih privezih Luke Koper. Vsak del te sidrne verige drži vsaj 700 ton teže. Vsak člen verige je dolg skoraj en meter in tehta 90 kilogramov, premer železa v členu pa je 9,3 centimetra. To je bistveno debelejša in močnejša veriga od tistih, ki so jih imeli prej,« nam je povedal direktor Siria Tomi Brulc.