V nadaljevanju preberite:

V času, ko se Tokio v neobičajnih okoliščinah pripravlja na začetek olimpijskih iger, se sama po sebi vsiljuje primerjava s Pekingom, ki je gostil poletne igre leta 2008. Pri tem sta vzhodna in severna prestolnica (kar dobesedno pomenita imeni dveh daljnovzhodnih metropol) vsaka po svoje eksperiment.

V Pekingu se je eksperiment nanašal na dilemo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), nevladnih organizacij za človekove pravice in širše kitajske ter svetovne javnosti o vprašanju, kakšen politični vpliv bo imel na komunistični režim prihod ne le vrhunskih športnikov, temveč tudi številnih novinarjev, gledalcev, aktivistov in pomembnih imen s področja kulture in umetnosti. V Tokiu poteka drugačen, a nič manj pomemben eksperiment kot je v Pekingu. Lahko bi rekli, da je epidemiološko-politične narave, vprašanje, na katero bi bilo treba odgovoriti, pa je: Ali je mogoče imeti koronavirus pod nadzorom v »mehurčku« in ali je mogoče v razmerah nepremagane pandemije in neuravnotežene precepljenosti v državah, iz katerih prihajajo udeleženci, organizirati srečanje okoli 80.000 ljudi, ne da bi se vse skupaj sprevrglo v katastrofalno žarišče okužbe, ki se bo v določenem trenutku usmerila tudi proti tamkajšnjemu prebivalstvu?