Taktični manevri evropske diplomacije

Bruselj – Za EU so sankcije eno od glavnih zunanjepolitičnih orodij, s katerimi si želi spremeniti ravnanje akterjev, ki so kršili katero od norm, denimo z ogrožanjem miru ali kršenjem človekovih pravic.

Odsotnost verodostojne skupne zunanje politike spodkopava učinkovitost politike sankcij. EU pri ukvarjanju s sosedstvom na vzhodu in jugu deluje kot brezzobi tiger. Tudi na Balkanu, ki je obkrožen s članicami Unije, kljub dolgoletni navzočnosti in milijardam, ki se vsako leto stekajo v regijo, stežka uveljavlja svoje interese.

Precejšnja nemoč sedemindvajseterice se je v zadnjih tednih pokazala pri dveh žgočih vprašanjih, razmerah v Belorusiji in odzivanju na ravnanje Turčije v vzhodnem Sredozemlju. V obeh zadevah še ni bilo prepričljivega odgovora EU.

Tudi na dvodnevnem neuradnem zasedanju zunanjih ministrov EU v Berlinu, tradicionalnem Gymnichu, je bilo očitno, kakšne težave ima Unija s sprejemanjem sankcij, četudi je njihova tarča takšen samodržec, kakršen je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko. Sankcije proti beloruskim posameznikom, odgovornim za manipulacije na volitvah in nasilje nad protestniki, še vedno niso pod streho.

Države članice se ne strinjajo niti o tem, kdo vse naj bo na muhi zamrznitve premoženja in prepovedi vstopa. Vzhodne članice si želijo čim daljši seznam. Lukašenka v prvi fazi, ko bo na seznamu najmanj 20 imen, ne bo med njimi.

Pazljiva sedemindvajseterica

»Če bo Lukašenko pritisnil na demonstrante, bomo mi pritisnili na Lukašenka,« je logiko odzivanja pojasnil vodja nemške diplomacije Heiko Maas. V Uniji so prepričani, da bi k rešitvi položaja pripomogel dialog v Belorusiji ob posredovanju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

Precej negotovosti vzbujajo najave ruskega predsednika Vladimirja Putina o »pomoči« Belorusiji v primeru zaostritve razmer. Unija je pri tem še posebno pazljiva. »Belorusija ne sme postati nova Ukrajina,« je opozoril visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell.

Ena od težav pri sprejemanju sankcij proti Belorusiji je, da Ciper in Grčija povezujeta njihovo vpeljavo z odzivom EU na ravnanje Turčije v vzhodnem Sredozemlju. To je ciprski zunanji minister Nikos Hristodulides utemeljil z zavračanjem dvojnih meril. V obeh zadevah da se postavlja vprašanje verodostojnosti EU.

Zahteval je oster odziv – grožnjo z novimi sankcijami. Da se bo Unija hitro odločila za sankcije proti Ankari, ni verjetno. Pred izrednim vrhom EU 24. in 25. septembra naj bi pripravili ukrepe, tudi gospodarske. Če ne bo napredka, bi po Maasovih besedah o teh lahko razpravljali na vrhu.

Najstrožji pristop zagovarja Avstrija

Vsekakor bi se Turčija najprej morala odpovedati provokacijam. Po Borrellovih besedah številne teme zastrupljajo odnose Unije z Ankaro, toda »najnujnejša sta je vrtanje in navzočnost turških ladij v grških in ciprskih vodah«. Ukrepi, ki so na razpolago, so dodatne prepovedi vstopa in zamrznitve premoženja osebam, ki sodelujejo pri iskanju plina.

Unija ima na razpolago še druge ukrepe, kot je prepoved prodaje orožja ali črtanje statusa kandidatke za članstvo v EU. To naj bi po besedah vodje luksemburške diplomacije Jeana Asselborna zagovarjala le Avstrija.

V Berlinu tradicionalno nočejo zaloputniti vrat Ankari in je tako oddaljiti od Evrope. Turčija je uradno pristopna kandidatka, ki se že poldrugo desetletje pogaja o polnopravnem članstvu. Pogajanja so že nekaj let v slepi ulici. Neposredni pogovori in konstruktiven dialog so po Maasovih besedah edini izhod iz krize. Da bi se lahko začeli, bi se morali končati manevri v vzhodnem Sredozemlju.

Dokler so vojaške ladje postavljene druga proti drugi, strani menda ne bodo sedle za skupno mizo. V EU so prepričani, da bi mednarodnopravna vprašanja (razmejitev morskih območij) morali prepusti meddržavnemu sodišču.