Tajvan živi v senci vse drznejših kitajskih manevrov

Redne obsežne vojaške vaje kitajske Ljudske osvobodilne armade okoli Tajvana krepijo bojazni, da bi se lahko vaja nekega dne bliskovito sprevrgla v dejanski napad, otoku pa bi zmanjkalo časa za odziv. Medtem ko Peking sistematično normalizira svojo vojaško prisotnost vse bližje otoku in preizkuša meje, se Tajpej spopada z dilemo, kako ohraniti budnost in obrambno pripravljenost ob nenehnem psihološkem ter vojaškem pritisku.

Vse pogostejše in vse obsežnejše vojaške vaje, ki jih kitajska Ljudska osvobodilna armada (LOA) izvaja v neposredni bližini Tajvana, v Tajpeju sprožajo resne skrbi, da meja med rutinsko vajo in pripravo na dejanski napad postaja nevarno zabrisana. Kot poroča hongkongški časnik South China Morning Post (SCMP), je največja bojazen, da bi LOA lahko izkoristila eno od teh skrbno načrtovanih vaj za bliskovit prehod v napad, pri čemer tajvanska vojska morda ne bi imela dovolj časa za učinkovit odziv. Nedavne vaje, katerih obseg in naravo potrjujejo tudi zahodni analitiki, kot sta Inštitut za preučevanje vojne (ISW) in American Enterprise Institute (AEI), so po njihovih ugotovitvah vključevale simulacije popolne pomorske blokade otoka.

S tem Peking, kot opozarja ISW, očitno normalizira blokado kot redno orodje pritiska, ki ga lahko uporabi po lastni presoji pod pretvezo odziva na domnevne tajvanske provokacije. Vojaški portal USNI News ob tem navaja, da so nedavne kitajske vaje z oznako »Strait Thunder 2025A« vključevale tudi kompleksne manevre, kot so usklajevanje ladij in letal, simulirano doseganje zračne premoči, napade na ključne kopenske in morske cilje, kot so pristanišča in energetska infrastruktura, ter vaje prestrezanja.  

Normalizacija grožnje in taktika »rezanja salame«

Od avgusta 2022 je LOA izvedla že več kot pol ducata takšnih obsežnih vaj, ki po poročanju South China Morning Posta vse bolj spominjajo na dejanske bojne scenarije. »Obseg in kompleksnost teh vaj kažeta, da si LOA prizadeva pridobiti operativno domačnost s scenarijem napada,« je za omenjeni časnik ocenil Arthur Chi, vojaški analitik s tajvanskega Inštituta za nacionalno obrambo in varnostne raziskave. Kitajska po njegovih besedah s temi vajami tudi preučuje odzive tajvanske vojske in te podatke uporablja za načrtovanje prihodnjih operacij.

Vse pogostejše in obsežnejše vojaške vaje, ki jih kitajska Ljudska osvobodilna armada (LOA) izvaja v neposredni bližini Tajvana, v Tajpeju sprožajo resne skrbi, da meja med rutinsko vajo in pripravo na dejanski napad postaja nevarno zabrisana.  FOTO: I-hwa Cheng/AFP

Še bolj skrb vzbujajoče je postopno, a vztrajno zmanjševanje varnostnih con okoli otoka, taktika, ki jo analitiki pogosto označujejo kot »rezanje salame« ali delovanje v »sivi coni«. Kitajska letala in ladje vse pogosteje prečkajo sredinsko črto v Tajvanski ožini, ki je desetletja veljala za neuradno mejo med stranema, in se, kot potrjuje SCMP, približujejo tajvanski priobalni coni, ki sega 24 navtičnih milj od obale. Med eno od nedavnih aprilskih vaj je tajvansko obrambno ministrstvo, kot je poročal USNI News, v okolici otoka zaznalo kar 76 letal in 15 ladij LOA v enem dnevu, pri čemer je 37 letal prečkalo sredinsko črto ali vstopilo v tajvansko zračno identifikacijsko cono (ADIZ).

Uradni Peking te manevre, kot je razvidno iz izjav kitajskega ministrstva za obrambo, dosledno upravičuje kot »odločen odgovor« in »kazen« za tajvanske »separatistične sile« ter kot nujno krepitev bojne pripravljenosti za »obrambo nacionalne suverenosti«.  

Dirka s časom in tajvanski obrambni izzivi

Ta vse bolj agresivna drža LOA postavlja tajvansko obrambo pred kritičen izziv – vse krajši odzivni čas. Upokojeni generalpodpolkovnik tajvanskega letalstva Chang Yen-ting je za SCMP opozoril, da bi lahko kitajsko bojno letalo doseglo tajvansko prestolnico Tajpej v pičlih treh minutah po prečkanju sredinske črte. Tajvanska letala pa po njegovih ocenah potrebujejo najmanj šest minut za vzlet in še dodatnih šest za prestrezanje – skupaj dvanajst minut, ko bi lahko bilo že prepozno.

Težavo po njegovih besedah še povečuje dejstvo, da Tajvan nima letalske baze v neposredni bližini prestolnice. Zaradi tega je tajvanski obrambni minister Wellington Koo, kot navaja SCMP, vojsko že posvaril pred možnostjo, da čas za prehod LOA od vaje do dejanskega napada morda ne bo tako dolg, kot so predvidevali, in poudaril nujnost sposobnosti za takojšnje dvignjenje stopnje pripravljenosti.

Težavo po njegovih besedah še povečuje dejstvo, da Tajvan nima letalske baze v neposredni bližini prestolnice. Zaradi tega je tajvanski obrambni minister Wellington Koo, kot navaja SCMP, vojsko že posvaril pred možnostjo, da čas za prehod LOA od vaje do dejanskega napada morda ne bo tako dolg, kot so predvidevali. FOTO: Ann Wang/Reuters

Analitiki, kot jih navaja SCMP, soglašajo, da je dolgoročno psihološko izčrpavanje ključni element kitajske strategije sive cone. Nenehni vojaški pritisk, demonstracija sile skozi vaje, ki jih kitajsko ministrstvo za obrambo označuje kot rutinsko krepitev pripravljenosti, in postopno krčenje tajvanskega manevrskega prostora lahko dolgoročno utrudijo tajvansko vojsko, zmanjšajo budnost javnosti in postopoma spodkopljejo voljo do odpora. S tem bi Peking morda dosegel svoje politične cilje brez tveganja krvave in nepredvidljive invazije.  

Negotova vloga ZDA

V tej kompleksni in napeti situaciji ostaja ključna neznanka vloga Združenih držav Amerike. Te so sicer glavni mednarodni podpornik Tajvana in mu skladno z Zakonom o odnosih s Tajvanom dobavljajo orožje za obrambo, a hkrati uradno priznavajo politiko »ene Kitajske«. Njihova tradicionalna politika tako imenovane »strateške dvoumnosti« – namerne nejasnosti glede tega, ali bi ZDA vojaško posredovale v primeru kitajskega napada – je desetletja služila kot orodje za vzdrževanje statusa quo.

Vendar pa, kot ugotavljajo strokovne analize, objavljene pri ruski ustanovi IMEMO RAN in portalu ResearchGate, se je ta politika pod zadnjima ameriškima administracijama začela krhati. Bolj neposredne izjave predsednikov, okrepljeno vojaško sodelovanje s Tajvanom in odmevni obiski ameriških politikov na otoku so zmanjšali stopnjo dvoumnosti, kar povečuje tako potencial odvračanja kot tveganje napačnih kalkulacij na obeh straneh ožine.

Prisotnost ameriških vojaških sil v regiji, kot je bila nedavna plovba letalonosilke USS Ronald Reagan v Filipinskem morju med kitajskimi vajami, o kateri je poročal USNI News, pa dodatno poudarja ameriško vojaško prisotnost in zanimanje za dogajanje.  

Strokovne analize kažejo, da se je podpora Tajvanu pod zadnjima ameriškima administracijama začela krhati. FOTO: Tyrone Siu/Reuters

Tajvan se tako nahaja v nezavidljivem položaju nenehne napetosti in negotovosti. Prisiljen je v stalno budnost pred vojaškimi vajami, ki bi lahko hipoma prerasle v eksistencialno grožnjo, obenem pa mora upravljati z dolgoročnimi posledicami psihološkega pritiska in omejenimi lastnimi viri.