Svet brez jedrskega orožja bližje, a še vedno tako daleč

Začetek veljavnosti pogodbe o prepovedi jedrskega orožja (TPNW) je gotovo med pomembnimi, če ne kar zgodovinskimi dogodki na področju boja proti jedrski proliferaciji. Ali se ga bodo tako spominjale tudi prihodnje generacije, bo odvisno od tega, ali bo pogodba, ki ni nastala brez kontroverznosti, dosegla postavljene cilje.

»Dosegli smo pomemben mejnik na poti k bolj varnemu in stabilnemu svetu,« je poudarila izvršna direktorica mednarodne kampanje za jedrsko razorožitev (Ican) Beatrice Fihn, ki je začetek veljavnosti TPNW označila za rezultat več kot sedmih desetletij truda in prizadevanj. Po njenih besedah se še nikoli doslej ni zgodilo, da bi bilo »najhujše orožje za množično uničevanje, tako grozno, da ogroža preživetje človeštva, podvrženo celostni prepovedi na svetu«.

Mednarodna kampanja za jedrsko razorožitev je bila ključna gonilna sila pri nastajanju TPNW, zaradi česar je leta 2017, ko je bila pogodba sklenjena, dobila Nobelovo nagrado za mir. Na instrumentalno vlogo civilne družbe pri doseganju tega »velikega koraka na poti k svetu brez jedrskega orožja« je na dan, ko je TPNW začel veljati, spomnil tudi generalni sekretar OZN António Guterres.

Brez članic Nata

Pogodbo, ki prepoveduje razvoj, testiranje, proizvodnjo, nabavo, posedovanje oziroma hranjenje jedrskega orožja, je do zdaj ratificiralo več kot 50 držav, med njimi po pričakovanjih ni držav z jedrskim orožjem oziroma njihovih zaveznic, ki jedrske zmogljivosti dojemajo tudi kot zagotovilo svoje varnosti. Članice zveze Nato, med njimi tudi Slovenija, so svojo nezainteresiranost pojasnile z vrsto argumentov: od tega, da pogodba ni skladna z njihovimi obveznostmi v okviru severnoatlantskega zavezništva, do tega, da so njeni cilji nerealni v danih varnostnih okoliščinah.



Pri mednarodni kampanji za jedrsko razorožitev tovrstnih argumentov eksplicitno ne problematizirajo, a kljub temu opozarjajo na rezultate javnomnenjskih raziskav, ki kažejo, da je javnost v nekaterih večjih članicah Nata izrazito naklonjena pristopu k TPNW. V Italiji, Belgiji in na Nizozemskem naj bi večina vprašanih podpirala odstranitev ameriškega jedrskega orožja z njihovega ozemlja.

Pomisleki ostajajo

TPNW je bil oblikovan z dobrimi nameni, a dvomi o njegovi učinkovitosti od sklenitve tega zavezujočega dokumenta niso izginili. Kritikov ne skrbi samo to, da bo pogodba težko uresničila zastavljen cilj – svet brez jedrskega orožja –, ampak da lahko nehote načne obstoječe mehanizme za omejitev širjenja tovrstnega orožja.



Zdaj, ko pogodba uradno velja, ti pomisleki niso nič manjši, kot so bili v času nastanka tega dokumenta. Problem, kot ga vidijo kritiki, je večplasten, a v bistvu se nanaša na vprašanje, kako se lotiti jedrske razorožitve, ki je navsezadnje eden izmed ciljev pol stoletja stare pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), so pred časom opozorili strokovnjaki Stockholmskega mednarodnega raziskovalnega mirovnega inštituta. Pogodba NPT je kot najpomembnejšo nalogo izpostavila predvsem omejitev širjenja jedrskega orožja oziroma neproliferacijo, ob zavedanju, da kakršnekoli bolj ambiciozne agende morda ne bo mogoče uresničiti.

Zagovorniki TPNW, nasprotno, verjamejo, da je ravno pomanjkanje ambiciozne agende največja pomanjkljivost obstoječih mehanizmov na področju neproliferacije, kar po njihovem s pridom izkoriščajo predvsem države z jedrskim orožjem.