Sta se Macronova spečala s hudičem?

Francoska rumena črta med zasebnim in javnim je bila izvorno ostra in drugačna od tiste v anglosaškem svetu – mediji so nekoč kot grob molčali o ljubezni in zdravju pokojnega predsednika Françoisa Mitterranda, denimo –, zadnjih deset ali dvajset let pa ločnico brezsramno uničuje (tudi) kontroverzna Mimi Marchand. V sredo bo o njej izšla neavtorizirana biografija.

Časopisje pripoveduje, knjiga pove, zato zdaj v Franciji nestrpno pričakujejo izid knjige Mimi [Grasset], v kateri novinarji Jean-Michel Décugis, Pauline Guéna in Marc Leplongeon portretirajo Michèle Marchand alias Mimi, prvo damo francoskega rumenega tiska. Biografijo, ki bo na policah od srede, reklamirajo kot pisanje o ženski nič koliko poklicev, ki pozna svetlobo dneva, a tudi podtalje noči, in ki že več kot dvajset let (fotografsko) določa francosko sceno pogrošnosti. Imajo jo za silno predrzno (»novinarko« s presunljivim telefonskim imenikom) in nadvse vplivno (poslovnico), saj oblikuje in nadzoruje podobo predsedniškega para, skozi njeno sito pa gredo skrbno prebrane fotografije nič koliko zvezdnikov in zvezdnic: umetniških, poslovnih, političnih.
 

Viharno življenje

Njena življenjska pot je viharna, saj se je danes 71-letnica, rojena v družini frizerjev, zelo mlada poročila, rodila otroka in se ločila, zatem je študirala matematiko in se je prestavila iz mehanične delavnice v (menda ne le en) zakon z nepridipravom. Pozneje je vodila nočne lokale za lezbijke in, med drugim, urejala revijo o orožju, zaradi finančnih malverzacij in trgovanja s konopljo je bila tudi sama pridržana in za zapahi, zdaj pa jo označujejo za kraljico paparacev in za medijsko svetovalko prvega para v državi. Michèle Marchand, ki je nekoč avtomobile preprodajala tudi čez lužo in ki od sredine devetdesetih let za različne tračarske publikacije – začela je pri reviji Voici – trguje s sočnimi informacijami, vodi fotografsko agencijo Bestimage. Potem ko jo je ustanovila leta 2011, poslovno obrača debele milijone evrov, medtem ko (najeta vojska fotografov) opreza za rdečimi preprogami zabavništva, gospodarstva in politike tako doma kot na tujem.
 

Politična figura

Mešetarka s pikantnostmi Mimi Marchand je, seveda, politična figura, ki spretno manipulira, kaj lansirati v katerih medijih in kdaj. Videti jo je na domala vseh pomembnih dogodkih, kakor tudi na slavnih pogrebih, znano je, da si je (bila) blizu s Sarkozyjevima in je pomembna za (mehko in všečno) medijsko podobo Brigitte in Emmanuela Macron. Po pisanju Le Pointa se s sedanjo prvo damo prijateljsko dobiva vsak četrtek dopoldne kar v Elizejski palači. Cinično bi pripisali, da je morebitno nevarnost ali sovražnost modro čim prej spustiti v bližino in posvojiti ... Za mnoge opazovalce tudi ni samo naključje, da so bile predvolilne govorice o domnevni homoseksualnosti takrat še gospodarskega ministra Emmanuela Macrona avgusta 2016 »zadušene« z naslovnico revije Paris Match, na kateri je videti srečen zakonski par Macron na plaži v Biarritzu in nasmejano Brigitte v enodelnih kopalkah. Podobno v kopalni opravi je prav Mimi Marchand na naslovnico prvikrat v francoski medijski krajini spravila političarko Ségolène Royal – bilo je leta 2006, ko se je markantna socialistka potegovala za predsedniški stolček –, s čimer je prelomno prestopila mejo francoskega dobrega okusa: rumeni tisk dotlej ni intimno »napadal« političnih osebnosti, zatem se je sprostil ... Marchandovi pripisujejo prav tako odgovornost, da je januarja 2014 revija Closer razkrila vzporedno ljubezensko razmerje med takratnim predsednikom Françoisom Hollandom in igralko Julie Gayet – ter mu tako skoraj spodnesla stolček.


 

V senzacionalistični maniri

Tik pred izdajo biografije Mimi, ki je portretiranka ni odobrila, se neredki v senzacionalistični maniri sprašujejo, ali utegne pisanje (po aferi Benalla) še dodatno spodkopati Emmanuela Macrona. Morda se mu bo maščevalo, da je promotorko novinarskih rac in »naročenega paparacanja« pustil tako blizu: prekrasne fotografije predsedniškega para, recimo sproščeno na kolesih ali zavzeto pri delu, na naslovnicah revij, kot so Closer, Paris Match ..., se mu lahko vrnejo kot bumerang. Časi poudarjene horizontalnosti proti vertikalnosti​ gor ali dol, predsednik države je preresen inštitut, da bi lahko bil tako plehko preračunljiv, pa čeprav so podobno počeli že predhodniki. Sploh ker je znan primer, kako je Emmanuel Macron (sodno) preganjal paparaca, ki ne deluje pod krilom Mimi in njene agencije. V sredo, ko bo knjiga na policah, je baje pričakovati pravo politično-medijsko neurje. Že med pisanjem so avtorjem menda grozili s tožbo, celo s (karierno) smrtjo, in ker je vnaprejšnja drama velika, imajo pri založbi Grasset skrivni načrt, kdaj in kako pretovoriti sveže izvode iz tiskarne ... Biografija se bo zagotovo odlično prodajala, sploh če se bo izcimilo, da sta se Macronova prek Mimi Marchand nespametno spečala s hudičem. No, morda pa se trese gora in se bo na koncu rodila miš.