Srečanje, ki pomeni vse ali morda nič

Politika včasih poskuša prikazati svet takšen, kakršen bi lahko bil, in ne takšnega, kakršen je. Prav to je poskušal narediti južnokorejski predsednik Mun Dže In, ko je v torek prispel v Pjongjang na tretje srečanje z voditeljem Kim Džong Unom.



Iz letala je prišel nasmejan in v spremstvu žene Kim Džang Suk, modni analitiki pa so že po barvi njegovih oblačil sklepali, da bi rad sporočil, da prihaja z dobrimi nameni. Mun se je tokrat odločil za rdečo kravato s progami, očitno v znak spoštovanja do komunističnega gostitelja. Na prvem srečanju s Kimom je nosil modro kravato, ki je simbol miru. Južnokorejska prva dama je bila vsa v belem in je tako opozorila na legendarno ime za Korejce – »ljudje v belih oblačilih«. Tako je poudarila, da na severu in jugu polotoka živi en narod.

Tudi vodja Kim je na mednarodno letališče Sunan prišel z ženo Ri Sol Džu. Oba sta bila oblečena v dostojanstvena črna oblačila ter – kar je za Severno Korejo popolnoma neobičajno – nekaj šepetala drug drugemu in komentirala, medtem ko sta čakala, da njuna gosta prideta do njiju po rdeči preprogi kakor partnerja na skupni nalogi.

»Ljudstvo, ki si močno želi sprave«

Nato je sledil objem. Za Kima nenavadno čvrst in za Muna brez zadržkov prisrčen, tako da je bil dogodek podoben družinskemu srečanju, od katerega bo odvisno prav vse. Tako mir na Korejskem polotoku kot prihodnost celotne regije, da niti ne omenjamo politične dediščine obeh voditeljev, ki je zdaj popolnoma odvisna od tega, ali se bo denuklearizacija po neprepričljivem začetku nadaljevala in ali bo Severna Koreja dala prednost gospodarskemu razvoju pred medcelinskimi raketami.



Ljudje, ki so jih pripeljali, da so pričakali južnokorejski predsedniški par, so bili oblečeni v nova oblačila, v rokah so držali zastavice obeh držav in nerazdeljenega Korejskega polotoka. Ploskanje in vzklikanje je bilo dovolj glasno, da je lahko mladi vodja upravičeno izjavil, da njegovo politiko sprave podpira »ljudstvo, ki si močno želi sprave«.



Prvi dami, obe nekdanji pevki (čeprav ne istega žanra), sta se držali za roke kakor stari prijateljici in nekaj govorili druga drugi, kakor da bi radi vnaprej zagotovili, da bi se tridnevna utopija uresničila. In medtem ko sta se takoj zatem odpravili na obhod šol in bolnišnic za otroke, sta Kim in Mun začela prvi, dvoinpolurni krog pogovorov, o katerih še vedno vemo zelo malo podrobnosti. Predvidevamo seveda, da sta med pogovorom dala prednost razoroževanju in popolni umiritvi napetosti pa tudi gospodarskemu povezovanju obeh Korej. Kajti z Munom so v Pjongjang pripotovali voditelji 17 največjih južnokorejskih čebolov, med drugim Samsunga, LG-ja in Hyundaija. Ti so bili najskrivnostnejši. Novinarjem ni uspelo iz njih izvleči nobene izjave, predvsem zato, ker Seul noče izzivati Washington z ničimer, kar bi kazalo, da krši mednarodne sankcije proti Severni Koreji. Vsaj za zdaj ne.

Srečanje v Pjongjangu so mnogi označili za trenutek »biti ali ne biti« za korejsko prihodnost, vendar od njega ne pričakujejo nobenih konkretnih sporazumov in celo nobenih memorandumov.



Ko so Andreja Lankova, enega najboljših poznavalcev Severne Koreje, vprašali, kaj pričakuje od srečanja med Kim Džong Unom in Mun Dže Inom, je ruski profesor, namesto da bi odgovoril, opozoril, da so leta 1928 podpisali sporazum Kellog-Briand. Deset let po koncu velike vojne so Nemčija, Francija in ZDA v tem dokumentu izjavile, da nikoli več ne bodo z orožjem reševale sporov med njimi. Sporazumu se je pridružilo še 12 držav in veljati je začel leta 1929, natanko deset let pred začetkom druge svetovne vojne, v kateri je umrlo več kakor 80 milijonov ljudi.

To, da bosta Kim in Mun ponovila, da na Korejskem polotoku nikoli več ne bo vojne, je povedal Lankov, lahko pomeni vse ali morda nič.

Bistvo diplomatskih prizadevanj je precej daleč stran od stavbe centralnega komiteja Delavske stranke v Pjongjangu, kjer sta Kim in Mun opravila prvi krog pogovorov. Ali bo naloga uspešna ali ne, je po prepričanju Lankova odvisno od varnostnega sveta OZN oziroma od tega, ali bo Amerika pripravljena odpraviti ali vsaj omiliti sankcije, ki kakor zanka visijo okoli vratu Severne Koreje.



Tik preden je Mun poletel proti Pjongjangu, je predsednik Donald Trump napovedal 10-odstotne carine za kitajsko blago v vrednosti 200 milijard dolarjev, zato je Peking takoj zatem zagrozil z »ustreznimi povračilnimi ukrepi«. Carine bodo začele veljati naslednji ponedeljek in vprašamo se lahko, ali je korejski mir mogoče zagotoviti med trgovinsko vojno, ki bo neizogibno in na različne načine zajela vso regijo. In še pomembneje: ali si Trump želi mir s Korejo in vojno s Kitajsko ali mu je za obe popolnoma vseeno?