Sreča stanuje v Evropi

»Delavci Pariza so sredi neuspehov in izdaj vladajočega razreda spoznali, da je napočil čas, ko morajo razrešiti razmere in usmerjanje javnih zadev prevzeti v svoje roke … dojeli so, da je to njihova najpomembnejša dolžnost in absolutna pravica, da se za gospodarje svoje usode proglasijo s tem, da prevzamejo oblast.«

Tako piše v manifestu pariške komune, ki se je začela ob zori, 18. marca 1871, in ki je v naslednjih 72 dneh, kolikor je trajala, v zgodovino vtisnila neizbrisno sled prve revolucionarne oblasti proletariata.

»Neuspehov« vladajočega razreda je bilo veliko, največji pa se je nanašal na poraz francoske vojske v vojni s Prusijo, ki je nato pripeljal do konca Drugega francoskega cesarstva in padca Louisa Bonaparta, kar se je zgodilo nekaj mesecev pred tem, ko se je delavski razred proglasil za gospodarja svoje usode.

Tudi »izdaje« so bile številne. Po padcu cesarstva je bila ustanovljena Tretja francoska republike, a je bil Pariz vse od konca vojne pod obleganjem pruske vojske. Prepad med delavskim razredom in konservativno buržoazijo je bil iz dneva v dan vse globlji. Jasno je, da je najvišjo ceno med obleganjem plačal proletariat. Manj kot je bilo hrane, bolj radikalne so bile ideje, ki so se širile med delavci. Tako je bila ustanovljena pariška komuna, ki je nemudoma ločila Cerkev od države, razglasila enakopravnost spolov, uvedla neposredne volitve, zapuščene tovarne predala v upravljanje delavcem, stalno vojsko pa razpustila in jo nadomestila z oboroženim ljudstvom.

A ljudstvo je bilo preslabo oboroženo, da bi se lahko ubranilo pred vladnimi silami, ki so med »krvavim tednom« – ta se je začel 21. maja istega leta – zlomile komuno, s tem ko so usmrtile na tisoče (po mnenju posameznih zgodovinarjev pa celo na deset tisoče) komunardov.

Francozi so 150 let pozneje glede tega, kako zaznamovati ta družbeno-politični poskus, še vedno razdeljeni v dve skupini. Za levo usmerjeno Socialistično stranko, katere članica je Anne Hidalgo, županja Pariza, so s tem delom zgodovine povezani ideali feminizma, sekularnosti in demokracije. Za tiste na desnem krilu pa spomine na komuno spremljajo besede, kot so »kaos«, »nasilje« in »anarhija«. In zdi se, da sta ti dve prizmi druga od druge vse bolj oddaljeni.

Na pariško komuno smo se morali ta teden spomniti spričo številnih razlogov. Eden od njih je zapisan v knjigi Epidemije in družba: Od črne kuge do danes, ki jo je leta 2019 objavil profesor z Univerze Yale Frank M. Snowden.

Nič novega ni v trditvi tega zgodovinarja, da so okužbe družbeno evolucijo oblikovale v povsem enaki meri, kot so jo oblikovale vojne, revolucije in gospodarske krize. Vendar Snowden opozarja na nekaj, kar bi si morali zapomniti tudi po pandemiji, ki še vedno traja. Ko se je leta 1832 po Parizu razširila kolera in terjala blizu 19.000 življenj, je med ljudmi vladala teorija zarote. Od ust do ust se je širila trditev, da to ni bila nikakršna okužba. Govorilo se je, da so podaniki kralja Ludvika Filipa v vodnjake z vodo stresali arzen in tako zastrupljali ljudi. To je izzvalo nerede, ki sta jih policija in vojska s težavo zatrli in ki so za seboj pustili strah elite pred »nevarnim razredom«: revnimi ljudmi.

Snowden trdi, da so v Parizu prav zaradi tega v 19. stoletju dvakrat okrutno zatrli ljudsko gibanje: februarsko revolucijo leta 1848 in pariško komuno 23 let pozneje. Ob vprašanju, ali smo se od vseh teh primerov sinergije med epidemijami in vojnami sploh česa naučili, Snowden vedno znova ugotavlja, da mora biti javno zdravje najvišji zakon, da ne bi najrevnejši postali nevarni. In?

Smo se naučili vsaj to?
 

Napoleon

»Institucije v Franciji bi morale nameniti več pozornosti svoji sužnjelastniški zgodovini, namesto da slavijo ikono supremacije bele rase,« je opozorila Marlene L. Daut, profesorica z Univerze v Virginiji, v komentarju, ki so ga ta teden objavili v New York Timesu. Številni muzeji in kulturne institucije v Parizu so namreč leto 2021 razglasili za leto Napoleona Bonaparta, in to ob 200. obletnici njegove smrti.

Med letom bodo priredili na desetine razstav, največjo pa bodo prihodnji mesec odprli v Reunion des Musees Nationaux. Profesorica, ki je specialistka za francoski kolonializem, vidi problem v zornem kotu, iz katerega predstavljajo Napoleona I. »Napoleon ni junak, ampak najhujši tiran,« opozarja Marlene L. Daut, ki je po rodu s Haitija oziroma francoskega otoka Saint-Domingue, kot se je takrat imenoval. »Zelo zaskrbljujoče je, da namerava Francija počastiti moža, ki je obnovil suženjstvo na francoskih Karibih in ki je bil arhitekt modernega genocida,« je zapisala.

Suženjstvo je bilo ob koncu 18. stoletja ukinjeno na vseh francoskih ozemljih, in to po velikem uporu sužnjev prav na francoskem otoku Saint-Domingue. Nato pa ga je Napoleon leta 1802 znova uvedel in s tem svojo državo naredil za edino, ki je zakorakala nazaj v preteklost.

»Če poznamo Napoleona, to pomeni, da razumemo svet, v katerem živimo,« je zapisano na spletni strani, ki napoveduje razstavo, posvečeno »kompleksni osebnosti med heroizmom in tragedijo«. Marlene L. Daut ima prav. Nujno bi bilo potrebno malce več kritičnosti, ko gre za človeka, s čigar imenom so povezane prve plinske celice, ki so bile namenjene prav haitijskim upornikom.

Ergo ■ Zakaj se je nacijam lažje združevati okoli zgodovinskih osebnosti, ki so osvajale, zasužnjevale in uničevale tuje dežele, kot okoli dogodkov, ki so prinašali svobodo in enakopravnost? Francozi so se znašli na dveh bregovih okoli pariške komune, ne pa tudi zaradi Napoleona Bonaparta. In ne, nikar pred Mongoli ne podvomite o slovesu Džingiskana. Morda je pobil več kot 40 milijonov ljudi, a je osvojil 23 milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja. Pika.
 

Izdaja stoletja

Januarja 2020 je Svetovna banka napovedala, da se bo globalno gospodarstvo v tem letu povečalo za 2,5 odstotka. Januarja letos je Svetovna banka ocenila, da se je globalno gospodarstvo v minulih dvanajstih mesecih zmanjšalo za 4,3 odstotka. Govorimo o 6,8 odstotka izdaje globalnih pričakovanj. In seveda o milijonih ljudi po vsem svetu, ki so zaradi tega zdrsnili iz kategorije srednjega razreda, in to v glavnem navzdol – v kategorijo revnih.

Raziskovalni center Pew je ta teden objavil analizo, ki kaže, da se je globalni srednji razred z 1,38 milijarde ljudi, kolikor jih je štel pred pandemijo, zmanjšal na sedanjih 1,32 milijarde. In tako je tistih, ki živijo z deset do 20 dolarjev na dan, za 54 milijonov manj. Tistih, ki živijo z dvema dolarjema ali manj na dan, pa je za 131 milijonov več.

Najbolj se je srednji razred zmanjšal v Aziji, navaja Pew, bolj kot kjer koli drugje pa je bil prizadet v Indiji. Po ugotovitvah centra Pew je iz tega razreda zdrsnilo 32 milijonov Indijcev, v kategoriji revnih pa jih je zdaj kar za 75 milijonov več. Na Kitajskem je nekoliko bolje. Njen srednji razred se je zmanjšal za deset milijonov, tistim, ki sodijo v kategorijo prebivalstva z nizkimi dohodki – od dva do deset dolarjev na dan –, pa se je pridružilo novih okoli 30 milijonov ljudi.

Ergo ■ Januarja 1967 je bila po francoskem modelu ustanovljena šanghajska ljudska komuna. Po Kitajski se je širila velika kulturna revolucija. Ker je bil Šanghaj eno od redkih industrijskih mest z delavskim razredom, je bila ustanovitev komune tam logična poteza. A takoj se je pokazalo, da ni delavske enotnosti. Komunardi so se med seboj sprli, ena od skupin je ustanovila rivalsko »novo šanghajsko ljudsko komuno«, voditelj Mao Zedong pa je ugotovil, da je resnično revolucionaren kmečki, ne pa delavski razred. Komuna se je po slabem mesecu preoblikovala v »revolucionarni komite«, leto pozneje pa so več kot milijon kvalificiranih delavcev iz šanghajskih tovarn poslali v zakotne vasi, da bi se od kmetov navzeli revolucionarne zagnanosti. Nikogar več ni bilo, ki bi se uprl veliki kulturni revoluciji in nasilnemu levičarstvu. Nič več ni bilo srednjega razreda.

Koronavirus je največjo izdajo 21. stoletja priredil prav s tem, da je v državah v razvoju povzročil erozijo srednjega razreda. Znova se je treba vprašati, kje bi se lahko zgodila naslednja pariška komuna? Morda tam, kjer je najbolj odpovedalo javno zdravstvo? Ne vem, a zagotovo vem, kje se nikakor ne more zgoditi: na Kitajskem, seveda.
 

Prah

Na Kitajskem pa se je zgodil peščeni vihar, in to najhujši v minulih desetih letih. V ponedeljek je bil Peking obarvan v rumeno, divji vetrovi, ki so pihali iz sosednje Mongolije, kjer so usmrtili deset ljudi, 341 pa jih še vedno pogrešajo, so količino drobnih delcev PM2,5 v kubičnem metru zraka povečali na 732 mikrogramov. Po merilih Svetovne zdravstvene organizacije znaša varnostna meja 25 mikrogramov.

Še bolj nevarno je to, pravijo geologi, da ta vihar ne prinaša peska, ampak prah. To pa je pomembna razlika. Zrna peska so večja od 0,06 milimetra in mnoga ne morejo potovati prek sveta. Prah je manjši od 10 mikrometrov, nekateri njegovi delčki pa celo manjši od 2,5 mikrometra. In ti so dovolj majhni, da lahko prodrejo v človekova pljuča.

To je bil vihar, ki je pesek in prah iz puščav Gobi in Taklimakan nosil čez površine, velike 3,8 milijona kvadratnih kilometrov. In čeprav geologi opozarjajo, da im       a ta pojav tudi svojo pozitivno plat – ker raznaša minerale in železo vse do oceana in tako bogati fitoplankton, ki je del oceanskih prehranskih verig –, je bilo rumeno pregrinjalo opozorilo, da ima človeštvo poleg pandemije še druge hude probleme.

Ergo ■ Nekateri analitiki so si peščeni vihar ta teden tolmačili kot slikovito opozorilo za ameriške in kitajske pogajalce, ki so se v četrtek sestali na Aljaski. Državni sekretar Anthony Blinken in svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan sta se sestala s kitajskim partijskim gurujem zunanje politike Yang Jiechijem in zunanjim ministrom Wang Yijem, pri čemer sogovorniki skorajda pri nobeni točki dnevnega reda niso našli skupnega jezika. Razen pri podnebnih spremembah, seveda. Sikali so povzdignjeni glasovi glede človekovih pravic, trgovinskega neskladja, ozemeljskih ambicij, hekerskih napadov in pravzaprav je bilo jasno videti, da veliki sili nasršeni stojita druga proti drugi.

A »ekološko civilizacijo«, ki jo vse pogosteje omenja kitajski predsednik Xi Jinping, morata Kitajska in Amerika graditi skupaj.

Edino vprašanje, pri katerem je mogoče verjeti, da namerava kitajsko partijsko vodstvo v resnici izvesti velike spremembe, je prav tisto ekološko. Na Kitajskem se nikakor ne more več zgoditi »ljudska komuna«, in to prav zaradi tega, ker je sleherno obujanje novega maoizma ali delavskega sindikalizma v tej državi pod najstrožjo cenzuro. A ekološki aktivizem postaja vse resnejša družbena sila, ki se ji Komunistična partija ne more in ne sme postaviti po robu.
 

Cesarstvo sreče

Pregled tedna moram končati z najnovejšim poročilom o svetovni sreči za leto 2021. Ne, nikakor ne podpiram tega kulta sreče, ki se je v 21. stoletju razširil kot nekakšna alternativa za tehnološko-gospodarski razvoj družbe, a me je pandemija prisilila, da sem začela razmišljati o nekakšni novi pariški komuni, ki bi morala biti sad meščanskega razreda v želji po vsesplošnem zaupanju. Zaupanju v sosede, družbo, državo, znanost, izobraževanje, zdravnike in tiste, ki nabavljajo cepivo.

Sliši se kot utopija. A sreča izhaja iz zaupanja. S tem, kar nam je na voljo, se je izkazalo, da je najsrečnejša država Finska, sledijo pa ji Islandija, Danska, Švica in Nizozemska. Najbolj nesrečna država je Afganistan – za Zimbabvejem, Ruando in Bocvano.

Ergo ■ Brez komentarja. Sreča stanuje v Evropi. A, dajmo, potrudimo se še malo.