Leto učenja

Marsikaj bi lahko povedali o minulem letu. Lahko bi jokali zaradi zamujenih srečanj, vzdihovali zaradi preložene sreče, zapadali v depresijo zaradi ukradenih sanj. Seveda bi se lahko tudi jezili na minulih dvanajst mesecev, odkar je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo covida-19, in načrtovali, kako nadoknaditi vse izgubljeno.
Zame je to bilo leto učenja. Veliko sem se naučila o sočutju.

Ko mi je pred natanko desetimi leti prijateljica iz Japonske sporočila, da je njeno deželo prizadel potres devete stopnje, sem se zgrozila ob misli, kako strašljiva sila je to. A šele ko sem tudi sama odšla na severovzhod Japonske in videla ladje, ki jih je val, izzvan s seizmičnim drhtenjem podmorja, vrgel na strehe hiš, sem razumela, kaj pomeni dotik kataklizme.



In šele po tem, ko je pred slabim letom potres zamajal 19-nadstropno zgradbo v Zagrebu, v kateri živim, sem v sebi znova zaslišala tisto, o čemer mi je govorila prijateljica iz Tokia, ko je opisovala strah pred nebotičnikom, ki se nagiba in stoka. To je bil trenutek, ko sem se nekje v sebi naučila, kaj pomeni tista številka devet. O takšnem učenju govorim. To je spoznanje, ki se ne pridobi samo z razumom, temveč veliko bolj s srcem, ki pospešeno utripa, trebuhom, v katerem nas stiska, in celotnim telesom, ki je nenadoma povsem brez moči.

Tako je bilo tudi z virusom. Brala sem o različnih boleznih, zaradi katerih ljudje umirajo na različnih koncih sveta, in bilo mi je hudo za ljudi, ki živijo v strahu pred malarijo, ebolo, kugo. A šele ko je koronavirus postal del našega vsakdanjega življenja, ko so moji najbližji dobili tisti neželeni rezultat testa, na katerem piše »pozitiven«, šele ko je preminil sosed, ki je stanoval pod mano, in brat moje dobre prijateljice, sem se naučila, kaj pomeni živeti z grozotno boleznijo v zraku.

V minulem letu sem se veliko naučila. Zdaj se mi zdi, da opazujem svet s šestim čutom. Hvaležna sem za to sposobnost, da me telesno zaboli tuja nesreča. Nekako čutim, da ne bom nikoli več sama.