Srbska cerkev na »albanski« množični grobnici

Patriarh Irinej je odlikoval posebno protiteroristično enoto in njenega poveljnika Spasoja Vulevića za zasluge pri gradnji cerkve sv. Štefana Dečanskega. Cerkev je zrasla blizu poligona v Batajnici, kjer so zakopali več sto pobitih albanskih civilistov.
V cerkvi se bodo zbirali verniki iz beograjskega naselja Batajnica. Namenjena bo še pripadnikom posebne policijske protiteroristične enote in centra za protielektronsko delovanje srbske vojske, ki so z lastnimi rokami izkopali njene temelje. Na spletnih straneh Srbske pravoslavne cerkve (SPC) so zapisali, da je cerkev sv. Štefana Dečanskega edinstven primer sodelovanja državljanov, vernikov, vojske in policije, patriarh Irinej pa je odlikoval posebno protiteroristično enoto na čelu s Spasojem Vulevićem z redom svetega kralja Milutina.

Skopuška srbska oblast

To bi lahko bila še ena uspešna epizoda pravoslavne serije, če hudič ne bi bil v podrobnostih. Na poligon posebne protiteroristične enote v Batajnici, kjer so zgradili cerkev, so leta 1999 pripeljali s Kosova več sto pobitih albanskih civilistov, ki so jih zakopali v množično grobnico. Pri transportu trupel in prikrivanju zločina so sodelovali tudi posamezni pripadniki posebne enote. Srbska oblast na prizorišču ni postavila spominskega obeležja ali vsaj lesene table, ki bi z nekaj besedami opozorila, kaj se dogajalo na poligonu.



Namesto spomenika žrtvam pobojev je v neposredni bližini množične grobnice zrasla nova pravoslavna cerkev. Nemara so v SPC ocenili, da je zločine mogoče prikriti s postavitvijo božjega hrama. Navsezadnje je bila tudi množična grobnica odkrita šele leta 2001 zgolj zaradi skopuške oblasti. Po navedbah tedanjega namestnika tožilca za vojne zločine Dragoljuba Stankovića je oblast glavnemu izvajalcu pogrebnih del in prevozniku trupel za vložen trud obljubila dvosobno stanovanje. Ker oblast po vojni ni izpolnila obljube, se je grobar iz maščevalnih nagibov ¬odločil, da bo razkril lastno dejavnost in lokacijo množične grobnice.

Nevarni Albanci z dudami

Če bi bili pristojni državni organi, ki so bili zadolženi za brisanje sledi zločinov, izkop množičnih grobišč in reševanje stanovanjskih vprašanj, za spoznanje bolj radodarni, niti srbska niti širša javnost morda nikoli ne bi izvedela, da je v Batajnici zakopanih več sto trupel. Nekdo na vrhu je ocenil, da 744 življenj, ki so bila za nameček še »šiptarska«, ni vrednih niti dvosobnega stanovanja. Četudi grobnica ni bila odkrita iz človekoljubnih motivov, je nenavadna ravnodušnost večine srbske javnosti, ki si zaradi množične grobnice v srbski prestolnici ne beli glave.



Morda tudi zaradi poglavarja SPC, ki niti z besedo ni omenil pobitih Albancev, med katerimi so bili starejši ljudje, ženske, otroci in nosečnice. Patriarh Irinej se ni vprašal, ali je primerno graditi cerkev poleg neoznačene množične grobnice in ali ni skrunitev, če odlikuješ s cerkvenim redom specialce, ki so pridno vihteli krampe in lopate. Srbski heroji iz policijskih in vojaških vrst namreč niso imeli druge izbire, kot da pobijejo Albance, ki so bili do zob oboroženi z dudami, frnikolami, svinčniki in otroškimi tablicami za štetje. Če vemo, da je po Irinejevi oceni haaška obsodba generala Ratka Mladića hudičevo delo, ne preseneča, da mu je malo mar, kako so Albanci izgubili življenje in kako so se njihovi posmrtni ostanki znašli v Beogradu.

V imenu Jezusa Kristusa

Da si Irinej kljub vsemu prizadeva slediti božjim zapovedim, je dokazal pred pol leta, ko je izjavil, da vsi zločini na Kosovu zahtevajo maščevanje, ne človeškega, temveč božje. Najbrž je imel v mislih pravico in ne maščevanja, glede na to, da ni ravno izkušen retorik, postavlja pa se vprašanje, katere zločine je obsodil. Ali poboj prebivalcev vasi v dolini Reka pri Đakovici, katerih posmrtni ostanki so večinoma končali v Batajnici. Najmlajša žrtev je bila stara 15, najstarejša 77 let. Nemara je mislil na poboj v Landovici, katerega žrtve so prav tako odkrili na poligonu, najmlajša med njimi je bila stara dve leti. Irinej bi lahko obsodil tudi poboj albanskih civilistov v Ljubeniću, katerih trupla so z »vilami« naložili na tovornjake ter jih prepeljali iz Kosova v Srbijo in zakopali v množični grobnici v Batajnici.

Kaj kmalu se je pokazalo, da je imel Irinej v mislih izključno žrtve srbske nacionalnosti. Kot pošten srbski nacionalist ne priznava žrtev drugih nacionalnosti. Pravoverni srbski nacionalisti na Albance ne gledajo kot na ljudi, zaradi česar se jim zdi normalno, da nimajo pravice do človeka dostojnega groba. S tega zornega kota ni nenavadno, da je SPC na čelu z Irinejem v imenu Jezusa Kristusa, ki se je očitno žrtvoval na križu izključno za trpeč srbski narod, ravnodušna do tujih žrtev vojnih zločinov in da je zgradila nov božji hram v neposredni bližini neoznačenega množičnega grobišča.