V nadaljevanju preberite:

Vzdolž ulice, ki vodi od srbske narodne skupščine, se je 12. maja vse do mostu Gazela stekala reka ljudi. Gre za razdaljo, dolgo več kot pet kilometrov. Ker so prebivalci Beograda, Novega Sada in še nekaterih drugih mest korakali tesno drug ob drugem, je bilo že na prvi pogled jasno, da se jih je zbralo več kot petdeset tisoč.

Čeprav je poskušala policija v svojih uradnih poročilih število demonstrantov zmanjšati na dva tisoč, je bila realna slika bolj podobna tistemu, kar so navdušeno vzklikali nekateri od udeležencev. »Vsem nam je dovolj! Na ulicah se je zbralo vse mesto!«

To so bile že druge demonstracije, ki so jih v srbskem glavnem mestu organizirali po dveh pobojih – tistem v osnovni šoli Vladislava Ribnikarja, ki ga je povzročil 13-letni K. K., in tistem, ki ga je dan pozneje v nekaj vaseh v bližini Mladenovca zakrivil 21-letni Uroš B.. Ljudje so obakrat korakali z izrecnimi zahtevami, namenjenimi srbski oblasti, da je treba – med drugim – televizijama Pink in Happy odvzeti dovoljenje za predvajanje programa.

To sta bila protesta proti nasilju. Samo tisti, ki si je vsaj enkrat ogledal katerega od resničnostnih šovov, ki jih skorajda nenehno predvajajo na Pinku, lahko razume, kakšna je zveza med nasiljem in televizijo. Dokaj neposredna, bi rekla.