Sodni boji dveh Amerik

New York – Odločanje o prihodnji podobi Združenih držav je postalo sodna bitka, v kateri Donald Trump nenehno izgublja, na koncu pa zmaga. Po vrsti tožb, s katerimi liberalni del ZDA napada njegove politike, je vrhovno sodišče odobrilo »muslimansko prepoved« in še bolj razdelilo državo.

Odločitev konservativne večine v najvišjem sodnem telesu ZDA je prišla v pravem trenutku za Belo hišo, ki se sooča s krizo pri nedokumentiranih priseljencih zaradi ločevanja otrok od staršev. Pet konservativnih sodnikov je predsedniku v torek prisodilo izjemno pomembno politično zmago in potrdilo, da ima precejšnjo izvršno moč pri oblikovanju politike priseljevanja mimo kongresa.

To je zlasti pomembno v času, ko državo vodi politik z osrednjim sporočilom o zapiranju mej. Toda sodni boj liberalne in konservativne Amerike še zdaleč ni končan. V torek je 17 zveznih držav na čelu s Kalifornijo in New Yorkom s tožbo zahtevalo od vlade, naj ponovno združi družine, ločene na južni meji. Nato je zvezni sodnik v Kaliforniji ukazal zveznim oblastem, da imajo 30 dni časa za vrnitev otrok, in prepovedal takšno prakso.

Globoka razdeljenost države je očitna tudi pri razsodbi najvišjega sodnega telesa o »muslimanski prepovedi«. Oznaka se je prijela predsedniških ukazov, s katerimi je Trump začasno prepovedal vstop v ZDA prebivalcem nekaterih držav s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Vrhovno sodišče je odločalo že o tretji različici, sprejeti septembra v obliki predsedniškega razglasa, po vrsti tožb pa je precej manj ostra od lani februarja sprejetega ukrepa. Takrat je Bela hiša z na hitro sklepánim ukrepom presenetila tudi varnostne organe, saj niso vedeli, kako se odzvati, zgodbe ljudi, ki so vstopili v letalo v veljavnim vizumom, na koncu poleta pa so jih poslali nazaj, so povzročile spontane proteste liberalnih Američanov na večjih letališčih. Zdaj prepoved poleg državljanov petih pretežno muslimanskih držav (Iran, Libija, Somalija, Sirija in Jemen) vključuje še Severne Korejce in državne ­uradnike iz Venezuele.


 

Ostra sodnica

Po besedah predsednika vrhovnega sodišča Johna Robertsa, ki je spisal mnenje večine, to ni verska diskriminacija, zavrnil je tudi trditve o protimuslimanski usmeritvi ukaza. V odločitvi je zapisal, da vladni argumenti upravičujejo prepoved z vidika nacionalne varnosti, predsednik pa ima pravico do sprejetja takšnega ukrepa. Ta je po mnenju sodne večine na 12 straneh najbolj dodelan doslej, v njem pa ni omembe verske pripadnosti, zato menijo, da je navzven nevtralen, saj odločajo o pravno zavezujočem odloku, ne pa o političnih stališčih. Toda Roberts se je hkrati previdno ognil Trumpovih hujskaških izjav o priseljevanju, kot je bila denimo obljuba v kampanji, da bo muslimanom prepovedal vstop v državo. »Ne izražamo mnenja o preudarnosti takšne politike,« je poudaril.

Mnenje je jasno izrazila četverica liberalnih sodnikov, ki jih je preglasila peterica konservativcev. Tako sodnik Stephen Breyer kot ­sodnica Sonia Sotomayor sta nasprotovanje večini prebrala s sodne govornice, kar ni običajno in je ­vedno znak odločnega ­nestrinjanja.

Nastop Sonie Sotomayor je še posebej odmeval, začela ga je z besedami, da »zgodovina ne bo prijazna do današnje zgrešene odločitve, in tudi ne sme biti«. Njen nastop je imel simbolen naboj, saj njena zgodba uteleša ameriške sanje o družbi odprtih rok, kjer lahko vsakdo uspe. Kot hči revnih priseljencev iz Portorika je postala prva latino vrhovna sodnica, po njenih besedah pa »osebne izkušnje vplivajo na dejstva, ki jih sodniki ­hočejo videti«.

V 20 minutah je drugo za drugo navedla strupene izjave predsednika, kot je bila denimo predvolilna obljuba o »popolni in celoviti prepovedi vstopa muslimanom v ZDA«. Po njenih besedah je sodna večina »predsednikove obtožbe na račun muslimanov potisnila na stran kot nepomembne. Takšno stališče razžira osnovna načela verske strpnosti, ki jo sodišče drugikrat tako izrazito ščiti, članom manjšinskih ver v državi pa sporoča, da niso enakovredni člani politične skupnosti.« Razsodbo je primerjala s sklepom vrhovnega sodišča iz leta 1944 v razvpitem primeru »Korematsu proti ZDA«, ko so odobrili zapiranje Američanov japonskega rodu v zbirna taborišča.