Ljubljana – Sudanska revolucija je v odločilnem obdobju. Prejšnji teden so se predstavniki protestnikov oziroma civilne družbe s prehodnim vojaškim svetom, ki je odstavil in nasledil vojnega zločinca Omarja al Baširja, dosegli dogovor o 39-mesečnem prehodnem obdobju, med katerim si bodo izmenjavali oblast, potem pa skupaj organizirali prve »svobodne in poštene« volitve v zgodovini države.

Po osmih mesecih protestov in več sto žrtvah ter več tisoč ranjenih – natančnih številk ne pozna nihče – je bil v Kartumu le dosežen politični dogovor. Kompromis, ki ga je vojska, dolga desetletja izvajalka zločinov in soudeleženka v genocidu v Darfurju in Nubskih gorah, izsilila z brutalnim nasiljem na ulicah Kartuma, so voditelji sudanskega protestniškega gibanja sprejeli s stisnjenimi zobmi. A kaj dosti izbire, kot pravijo, niso imeli.


 

»Lahko bi se zgodila Sirija«

»Kompromis smo preprosto morali sprejeti. Ali dogovor ali pa možnost državljanske vojne. V Sudanu, kjer je še vedno možnih veliko scenarijev, in številni so slabi, bi se lahko zgodila Sirija,« mi je na krajšem obisku v Ljubljani povedal 23-letni študent medicine Faisal Magzub iz Kartuma, ki je s študentskim kolegom Muso Abdelom Azizom na protestih proti režimu diktatorja Omarja al Baširja sodeloval od prvega dneva. »Revolucija vedno stremi k idealni družbi. A takšna žal ne obstaja. Zato je treba biti pri sprejemanju odločitev hkrati pameten in pogumen, a tudi previden. Radikalno krilo revolucionarjev, ki mu pripadava, z dogovorom seveda ni zadovoljno, a zavedamo se politične realnosti,« je nadaljeval artikulirani Faisal, ki je moral preživeti otroštvo v Katarju, saj je bil njegov oče politični disident.

Faisal in Musa, študenta petega letnika medicine na Univerzi v Kartumu, sta v Ljubljano, kjer sta se srečala z mladimi slovenskimi zdravniki in študenti medicine, ki so nekaj časa delovali v Sudanu, prišla prek Italije – zaradi študentske izmenjave jima je uspelo dobiti vizum. Na protestih proti režimu sta sodelovala od začetka decembra lani. Vse skupaj se je po njunih besedah začelo počasi, a spontano. Nakopičeno nezadovoljstvo je dolgo vrelo. K izbruhu protestov – predvsem k množičnosti – je veliko prispevalo tudi katastrofalno stanje gospodarstva.

Po odcepitvi Južnega Sudana leta 2011, kjer je bila večina sudanske nafte, se je sever znašel v težavah. Baširjev genocidni režim, utemeljen na rasizmu, represiji in korupciji, se je na težave odzval z radikalizacijo in stopnjevanjem družbenega konflikta. Srednji razred je izginil, Sudan je potonil v revščino. Od leta 2013 so se v avtoritarni državi vrstili manjši protesti. Toda oblasti so jih brez težave zajezile in – razgnale. Decembra lani se je zgodil preobrat.


 

Zdravniki poznajo drobovje družbe

»Na univerzi smo se veliko pogovarjali. Vedeli smo, da moramo nekaj storiti. Razmere so bile vsak dan slabše. Kot pravi pregovor: če bom ostal doma, bom umrl od lakote. Zato bom šel na ulice, da bom padel pod streli. Začeli smo se povezovati. Sindikati, profesionalne povezave, zdravniki, odvetniki, študentje … Nezadovoljstvo se je stopnjevalo tudi drugod po državi. Prvi protest je bil dejansko organiziran v provinci Modri Nil. Mi smo prvič šli na ulice 20. decembra lani,« sta začetek protestov, ki so odnesli večnega diktatorja Baširja in dodobra pretresli regijo, opisala Faisal in Musa.

Protestnikov v Kartumu je bilo sprva malo; nekaj sto najpogumnejših, ki so vedeli, da tvegajo smrt ali ječo. »Kljub preganjanju policije, obveščevalcev in paravojaških enot smo vztrajali. Dnevi so se spremenili v tedne, tedni v mesece. Izgubljali smo prijatelje. A v nekem trenutku je padel zid strahu. Osvobodili smo se. Več sto je postalo več tisoč, več tisoč je postalo več sto tisoč. Kar naenkrat smo bili premočni, da bi nas ignorirali. Ali vse pobili in zaprli,« sta nekaj mesecev, preživetih na ulicah sudanske prestolnice, strnila Faisal in Musa, ki sta podobno kot vsi sudanski študenti zaradi zaprtja univerz v državi – režimski »varnostni ukrep« – izgubila leto dni študija.

A se s tem, vsaj za zdaj, kaj dosti ne obremenjujeta. Nasploh o prihodnosti nočeta veliko govoriti. A rada ponovita, da bodo zdravniki še naprej v središču boja. Zato, ker so ves čas v stiku z ljudmi in njihovimi težavami. Zato, ker najbolje poznajo drobovje, tako ali drugače, sudanske družbe in države.


 

Razmere so kaotične

»Vse je možno. Čisto vse. A ničesar ni ne upam napovedovati. Razmere v Sudanu so kaotične. Nismo odvisni le sami od sebe. Vojska – oziroma režim – ima podporo močnih zunanjih sil. Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov, Egipta … Ob vojni se najbolj bojimo egiptovskega scenarija. Da nam bo vojska v celoti ukradla revolucijo in le še utrdila diktaturo,« je sredi – glede na temo pogovora – kar malo nadrealističnega večernega ljubljanskega turističnega vrveža razmišljal Musa Abdel Aziz, bolj tihi izmed dvojice zdravnikov.

Oba sta kljub kompromisu z vojsko in skrhanih revolucionarnih idealih, ki so doživeli največji udarec 3. junija, ko je vojska poslala na ulice zloglasne džandžavide, ki so dolgo v imenu Baširjevega arabskega režima po Darfurju pobijali afriško prebivalstvo, svoj morilski pohod pa pred poldrugim mesecem nadaljevali tudi po ulicah Kartuma, prepričana, da so se v Sudanu že zgodile velike, nepovratne spremembe. Tudi zato, ker so se po pokolu, v katerem je bilo ubitih najmanj 150 protestnikov, ljudje vrnili na ulice v še večjem številu.

Tridesetega junija se je tako v mestu ob Modrem in Belem Nilu »zgodil« milijonski marš. Čudoviti pohod svobodoljubja, na katerem so se združile vse sudanske etnične in verske skupine, ženske in moški pa so bili bolj enakovredni kot kadarkoli v moderni sudanski zgodovini. »Tretjega junija nam je počilo srce, 30. junija smo vstali od mrtvih. To je bil prelomen dan. Dokazali smo, da je revolucija preživela,« je ocenil Musa, ki je odraščal v Savdski Arabiji.
 

Šele na začetku poti

»Če morda ne bomo dosegli političnih ciljev, smo že dosegli socialne. Socialna revolucija je uspela! Ljudje so se prebudili in povezali. Sindikati, študentje, delavci, zdravniki, odvetniki, vse etnične in verske skupine, ženske, vse generacije, družine … Izginil je strah. Na ulicah smo eno in hkrati protesti potekajo po vsej državi, decentralizirano. Tega se je režim, ki nas je od nekdaj poskušal napolniti s sovraštvom in razdvojiti, najbolj bal. Zdaj se moramo le še politično organizirati in utrditi strukture. Na različnih ravneh. Hkrati moramo organizirati nekakšno vlado v senci,« je revolucionarno pripoved nadaljeval Faisal Magzub.

Prepričan je, da so se Sudanci iz bolj ali manj propadlih arabskih revolucij ogromno naučili. Tudi zato – za razliko od Egipčanov, ki so po padcu Hosnija Mubaraka zapustili trg Tahrir – po tem, ko je vojska 6. aprila odstavila in nekaj dni pozneje tudi zaprla vrhovnega poveljnika in predsednika države Omarja al Baširja, nikakor niso hoteli zapustiti osvojenega prostora svobode. Padla je namreč le glava sicer še kako živega režima, ki pa jo počasi zamenjuje savdski odposlanec in vrhovni klavec iz Darfurja Mohamed Hamdan Dagalo z vzdevkom Hemeti.

»Jasno je, da vojski ne moremo zaupati. Tudi mene so na protestih aretirali in me v zaporu mučili. S stotinami drugih protestnikov. V zaporih po Kartumu sem videl grozljive reči. Fizično, psihološko mučenje … Zlorabe vseh vrst. Režim je zločinski. Naš boj se mora nadaljevati. Zločinci morajo biti kaznovani. A kot sva dejala – ne smemo biti histerični. Korak za korakom. Ne smemo ponavljati napak arabske pomladi. Zato smo pristali na dolgo prehodno obdobje. Tudi mi smo si vzeli čas, da se lahko resno politično organiziramo in vzpostavimo močne stranke, ki se bodo na volitvah potegovale za oblast. Drugače ne bo šlo. Tam zunaj je namreč preveč grdih scenarijev in v boju proti režimu smo bolj ali manj osamljeni. Mednarodne podpore skoraj ni,« je s cmokom v grlu dejal Faisal.

»Imamo načrt. Ves čas smo ga imeli. Predvsem pa smo na ulicah in v svojih zahtevah združili zahteve, bolečino, težave in boje vseh Sudancev. Zgradili smo močen momentum. Zdaj moramo le vztrajati,« je dodal Musa Abdel Aziz. S Faisalom se nameravata kmalu vrniti v Sudan.