Slovenski jamarski reševalec: Pritisk na reševalce bo iz dneva v dan večji

Reševanje ujetih tajskih dečkov in njihovega trenerja v jami Tam Luang na severu Tajske bo zelo zahtevno, pravi dr. Maks Merela, namestnik vodje jamarske reševalne službe pri Jamarski reševalni službi Slovenije. Naši jamarski reševalci so vključeni v ekipo CaveSAR (Cave Search and Rescue), ki je usposobljena za reševanje v tujini.

Pred kratkim so prejeli certifikat in z njim postali prva enota za reševanje iz jam v mehanizmu civilne zaščite Evropske unije.
 

Lahko pojasnite, kaj je zdaj največja težava za potapljaške reševalne ekipe?

Že to, koliko časa je trajalo, da so ujete našli, kaže na zahtevnost reševalne akcije. In ta pritisk na reševalne ekipe se bo zdaj le še povečal. Ves svet opazuje, kaj se dogaja in kako bo potekala akcija. Sam konfiguracije jame ne poznam, a kolikor mi je znano, so med bazo reševanja in lokacijo ujetih sifoni. To pomeni, da se morajo potapljači potopiti, nato na določenem mestu zapustijo mokri del, nadaljujejo nekaj časa po suhem in se spet potopijo. Sifoni so blatni in ozki, na trenutke je vidljivost slaba, morda celo nična. Tudi raven vode niha zaradi monsunskega obdobja. Zelo zahtevno bo tudi oskrbovanje ujetih.


 

Kakšne reševalne scenarije imajo torej tamkajšnje reševalne enote? Kako bi lahko rešili ujete? In koliko časa lahko traja, preden bodo vsi na suhem?

Na zadnje vprašanje je nemogoče odgovoriti. Ker je tam zdaj monsunsko obdobje, lahko traja tudi štiri mesece. Lahko se bodo odločili za klasično reševanje, ki ga izvajamo tudi mi, torej da osebo pripneš na posebna nosila, prilagojena za reševanje iz sifonov, tako uravnavaš plovnost, reševancu namestiš posebno masko, ki mu prekriva celoten obraz in je sam ne more sneti, ter ga transportiraš čez sifone. A morda je takšen način v njihovem položaju preveč tvegan in prenevaren.

Druga možnost je vrtanje od zunaj, kar so storili v Čilu z ujetimi rudarji. Lahko bi naredili prehod v ta del jame, a z geološkega stališča je tudi to zahtevno, saj morajo najprej ugotoviti, kakšen je teren zunaj.

Tretja možnost pa je oskrbovanje, kar zdaj tudi počnejo. Dostavljajo jim hrano, zdravila, obleke. Ker gre za otroke, je vse skupaj še zahtevnejše tudi s socializacijskega vidika. Mi ob takšnih reševanjih poskrbimo za komunikacijo, omogočimo povezavo s svetom. Če jim bo to uspelo, bo za dečke nekoliko lažje, lahko se bodo slišali s starši. Tudi takšni psihološki prijemi so za ujete zelo pomembni.
 

Nekje sem zasledila informacijo, da naj bi dečke naučili potapljati in jih tako poskušali rešiti. Je za to kakršnakoli možnost?

Mislim, da niti naključno. Samo potapljanje je v takšnih razmerah res ekstremno in je lahko tudi za najbolj izkušene smrtno nevarno. Nekoga v takšnem psihofizičnem stanju, v kakršnem so oni, naučiti, da si nadene masko in opremo ter odide ven po sifonu? Ne vem, mislim, da je to farsa in zame bi bil čudež, če bi jim uspelo. Namestiti jih na nosila, jim dati masko, da bi ležali in samo dihali, da. Sicer pa ne.


 

Kakšne so podobne reševalne akcije s stališča potapljačev? Resda ste usposobljeni za reševanje iz jamskih globin, ampak kljub temu – se je mogoče na takšno reševanje v resnici kdaj povsem pripraviti?

Usposabljamo se, a ob tako zahtevnih reševanjih je težko reči, da je ena ekipa zelo dobra in edina usposobljena za ta scenarij. Vsaka jama ima svojo konfiguracijo, svoje pogoje in zahteva ustrezne odločitve. Med reševanjem v času monsunskega deževja to takoj vpliva na raven vode. Če se raven na Tajskem dvigne, ne vem, ali imajo dečki dovolj prostora, da se pomaknejo više. Kolikor vem, so zdaj na neki polički. Če so ujeti v zračnem žepu, to pomeni, da je dotok svežega zraka omejen oziroma ga morda celo ni. Na eni strani imajo torej sifon in na drugi zračni žep. Se pravi, da morajo reševalci v skrajnem primeru zagotoviti še dotok zraka.
 

Kakšno opremo zahtevajo takšne reševalne akcije?

Oprema je povsem specifična, prilagojena za potapljanje v jamah. Sifoni so ozki, v njih je malo prostora. To pomeni, da potapljač jeklenke ne nosi na hrbtu kot pri klasičnem reševanju, ampak manjšo jeklenko ob boku.

Pri nas se karkoli podobnega še ni zgodilo, kajne?

Ne. Pri nas nesreč, pri katerih bi posamezniki ostali ujeti za vodo v jami, še ni bilo. Zgodile so se nesreče, utopitve, na primer v Divjem jezeru pred leti, ampak to so popolnoma druge vrste nesreč. Tu na Tajskem gre res za splet nesrečnih okoliščin.
 

So vas iz Tajske morda zaprosili, da bi pomagali? Usposobljeni ste, torej bi jim lahko ugodili, če se pokaže, da vas tam potrebujejo.

Naša enota se je pred kratkim certificirala za mednarodno reševanje iz jam, da. Smo prvi v Evropi, ki smo certificirani v sistem civilne zaščite EU, pri čemer se je mogoče zahvaliti tudi URSZR. Ne vem, kakšna je njihova jamarsko-reševalna služba. Če bi zaprosili za mednarodno pomoč prek mehanizma civilne zaščite Evropske unije, smo edini, ki smo sposobni pomagati. Imamo ekipo desetih jamarskih potapljačev, ki bi lahko odšli pomagat v Tajsko.
 

Kdo v tem primeru krije stroške in koliko sploh znaša takšno reševanje?

Stroške prek mehanizma krije EU. Ker gre za zelo zahtevno reševanje, lahko ti znašajo od 80.000 do 100.000 evrov.