Skoraj ni poslanke, ki je ne bi nadlegovali

Na določila o nediskriminaciji in enakopravnosti, ki se jim veliko držav zaveže z ratifikacijo mednarodnih paktov in konvencij, se v parlamentih po Evropi, institucijah, ki naj bi družbi dajale zgled in ne (le) kazale ogledala, pogosto požvižgajo, je pokazalo danes objavljeno poročilo medparlamentarne unije (IPU) in parlamentarne skupščine Sveta Evrope (Pace) o nasilju nad ženskami v parlamentih evropskih držav.

Podatki o nasilju nad ženskami v evropskih parlamentih, ki sta jih v prvi polovici letošnjega leta pridobila Ipu in Pace v pogovorih s 123 ženskami (81 poslankami in 45 parlamentarnimi uslužbenkami), niso reprezentativni, a so kljub temu zgovorni. Predvsem zato, ker je o nasilju nad ženskami v zadnjem času veliko govora, manj pa je povedanega o diskriminaciji žensk v parlamentih. Dobrih 85 odstotkov intervjuvanih poslank je bilo v času mandata tarča psihološkega nasilja, nekaj manj kot 70 odstotkov je bilo deležnih opazk na račun svojega videza, približno polovici so grozili. Psihološkemu in spolnemu nadlegovanju so bile pogosteje podvržene poslanke, mlajše od 40 let, in tiste, ki so večkrat povzdignile glas, ko je bil govor o pravicah žensk. Statistični podatki so podobni tudi pri parlamentarnih uslužbenkah. Seksističnih komentarjev je bila deležna polovica vprašanih, 40 odstotkov sodelujočih je bilo tarča spolnih napadov.
 

Seksistični komentarji še niso stvar zgodovine

Poslanke so tarča napadov zaradi spola in politične funkcije, ki jo opravljajo, za napadi pa stojijo njihovi strankarski kolegi, nasprotniki in drugi državljani, so ugotovili avtorji študije. V parlamentih še vedno prevladujejo moški – v Evropi je po podatkih Ipu največ, dobrih 43 odstotkov, žensk v spodnjem domu švedskega parlamenta –, ti so pogosto sovražni do kolegic. Tudi zato, ker njihovo delo v parlamentu ni skladno z ženskam pripisano družbeno vlogo in še vedno prisotnimi predsodki, da je parlamentarni svet moški.



Nemalo je seksističnih komentarjev, je poudarjeno v poročilu, neprimernih času in prostoru. Eni izmed intervjuvanih poslank je minister dejal, da »je tako lepa, da je ne more poslušati«, drugi je med debato o terorizmu poslanski kolega navrgel: »Zakaj bi tako šarmantna dama hotela diskutirati o tako pomembni temi?« Tudi prepričanje, da mora biti ženska doma, sramotno še ni stvar preteklosti. Naj neha biti histerična in naj gre domov zadovoljit svoje seksualne potrebe, je intervjuvanki navrgel poslanski kolega. Drugi je bilo rečeno takole: »Premlada si in preneumna. Pojdi nazaj v kuhinjo.« Večina intervjuvanih poslank je potrdila, da so bile tarča spletnega nadlegovanja, za katerim navadno stojijo oddaljeni anonimneži. Grozijo jim s smrtjo in posilstvom, grozijo tudi, da bodo škodovali njihovim družinam.
 

Problem je nekaznovanost

Nasilje je policiji oziroma pristojnim parlamentarnim nadzornim organom kljub popularnim gibanjem, ki stremijo k opolnomočenju žensk, kot je #jaztudi, prijavila le dobra polovica poslank in tretjina parlamentarnih uslužbenk. Kar nekaj jih ni vedelo, ali v njihovem parlamentu obstaja organ za prijavo nasilja. Kajti nasilje nad ženskami na javnem mestu, kot je parlament, ni ozaveščeno, so ugotovili avtorji poročila, povsod prisoten občutek nekaznovanosti (p)ostaja realnost številnih parlamentark in uslužbenk. Ni res, da žrtve edine nosijo posledice nasilja, žrtev zastarelih vzorcev obnašanja je celotna družba. Prav tista, ki navzven in navznoter tako rada poudarja svojo demokratičnost.