Sklenjene roke proti železni zavesi

Dve okrogli obletnici sta danes: 23. ­avgusta 1989 se je skoraj dva milijona prebivalcev tedaj še sovjetskih baltskih republik prijelo za roke ter ustvarilo več kot 670 kilometrov dolgo »človeško ­verigo«, s katero so protestirali proti razdelitvi vzhodne Evrope, o kateri sta se na današnji dan pred 90 leti z razvpitim tajnim sporazumom Molotov-­­Rib­bentrop dogovorili nacistična ­Nemčija in Sovjetska zveza.

Neprekinjena veriga, v kateri je pred tremi desetletji sodelovala kaka četrtina prebivalcev zdaj samostojnih baltskih držav Estonije, Latvije in Litve, velja za najdaljšo v zgodovini, z njo pa so povezali vse tri njihove prestolnice: Talin, Rigo in Vilno. Ta protest, ki je bil vrhunec baltske »pojoče« revolucije, so pripravili na 50. obletnico sporazuma, ki sta ga 23. avgusta 1939 v Moskvi podpisala zunanja ministra Sovjetske zveze in Nemčije Vjačeslav Molotov in Joachim von Ribbentrop.

Ta je imel dva dela. V javnem sta se državi dogovorili o nenapadanju, a že takoj po podpisu so se razširile govorice, da obstaja tudi tajni protokol, ki je zares prišel v javnost šele med nürnberškimi procesi, Moskva pa je njegov obstoj uradno priznala šele po množičnem protestu, ki so ga pripravili na današnji dan pred tridesetimi leti. V tajnem delu sporazuma, ki so ga do nemškega napada na Sovjetsko zvezo večkrat popravili, sta si Berlin in Moskva razdelila »sfere vpliva«, črke na papirju pa sta državi pozneje udejanjili z okupacijo teh ozemelj.

V sovjetski prestolnici takrat poznejši smrtni sovražnici nista krojili usode zgolj baltskim državam, ki si jih je prilastila Sovjetska zveza. Če se Finska, ki so jo umestili v sovjetsko vplivno sfero, takrat ne bi odločno uprla, ne bi izgubila le desetine ozemlja. Poljsko, ki sta jo pozneje Hitler in Stalin razkosala, so nemški nacisti napadli le dober teden po podpisu sporazuma, 17 dni po tem pa je v vzhodni del države vkorakala Rdeča armada. Žrtev dogovora je bila tudi Romunija, ki so ji odvzeli Besarabijo, Bukovino in del černoviške (černivške) regije.

Strah pred novo praško pomladjo

Čeprav so že v sredini osemdesetih let na dan sklenitve tega sporazuma po svetu pripravljali »dan črnega traku«, je bila veriga leta 1989 eden od najučinkovitejših vizualnih protestov, sedem mesecev pozneje pa je Litva prva med nekdanjimi baltskimi sovjetskimi republikami razglasila neodvisnost. Ker je sovjetska komunistična partija ostro kritizirala protest in svoje pribaltske tovariše, ki so ga dovolili, je bilo takrat precej strahu, da se bo ponovil scenarij zatrtja »praške pomladi«. A to so bili drugi časi, ko je bil na čelu Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, ki je decembra 1989 podpisal poročilo posebne komisije, v katerem so priznali obstoj tajnih protokolov sporazuma ter jih obsodili. Sedanji ruski predsednik Vladimir Putin je pred dvanajstimi leti za poljski časnik Gazeta Wyborcza razglasil pakt Molotov-Ribbentrop za »nemoralen«.

Čeprav je sporazum veljal le 22 mesecev, do nemške operacije Barbarossa, je veliko ozemeljskih razdelitev, ki so izhajale iz tega, ostalo do danes. Ne le da je del nekdanje Finske še vedno ruski, tudi Ukrajina ima ozemlja, ki so bila nekdaj del drugih držav, Litva pa bi brez pakta ostala brez prestolnice, ki je bila nekdaj del Poljske. Pred desetimi leti je evropski parlament razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, kot takšnega današnji dan »praznujejo« v desetih državah EU (tudi v Sloveniji), Kanadi, ZDA in Gruziji. A takšno »uravnoteževanje« totalitarizmov še vedno vzbuja ogorčenje ne le v Rusiji, kjer so pred desetimi leti ostro kritizirali resolucijo parlamentarne skupščine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da izenačuje Hitlerja in Stalina.