Še vedno so možni vsi scenariji

V trenutku, ko so proti Izraelu poleteli iranski brezpilotniki in rakete, je bilo jasno, da bo strahotno trpljenje prebivalcev območja Gaze vsaj za nekaj časa »drugorazredna politična tema«. In to v ključnem trenutku, ko se po palestinski enklavi, morišču in hiralnici pospešeno širi lakota in ko so pogajanja o morebitni prekinitvi ognja, ki bi bila ključna za preživetje tako prebivalcev Gaze kot izraelskih talcev, v slepi ulici.

Iranski (proti)napad na Izrael, o katerem je, denimo, iranski režim prek Švice že dva dni prej obvestil Združene države (ZDA in Iran nimata diplomatskih odnosov), da so se te lahko skupaj z Izraelom in zaveznicami (Francija, Velika Britanija, Jordanija, po vsej verjetnosti tudi Savdska Arabija in Egipt) primerno pripravile na jato brezpilot­nikov in raket, ni le odvrnil mednarodne pozornosti od dogajanja na območju Gaze, ampak je dejansko okrepil tudi že precej načeto vladavino Benjamina Netanjahuja. In to bolj v mednarodnem kot v domačem okolju, kjer je izraelski premier v vojnem kabinetu po lastni krivdi med dvema ognjema.

Na eni strani ga s podpihovanjem agresivnega odgovora na iranski napad ter pozivom k nadaljevanju popolnega uničenja Gaze spodbujajo skrajni ministri iz vrst ultraortodoksnih koalicijskih partneric, na drugi pa (nekdanji) opozicijski voditelj Beni Ganc z igranjem dvojne igre vzpostavlja temelje za povojni prevzem oblasti.

Motoristi se vozijo mimo plakata z uporabljenimi iranskimi balističnimi raketami z napisom v arabščini Častna obljuba in v perzijščini »Izrael je šibkejši od pajkove mreže«. FOTO: Atta Kenare/AFP

Edina sorazmerno dobra novica, ki jo je – ob dejstvu, da ni bilo žrtev in velike materialne škode – mogoče povezati z iranskim napadom na Izrael, je, da je izraelski vojni kabinet, ki upravlja več front hkrati (razmere se izrazito zaostrujejo tudi na izraelsko-libanonski meji), za nedoločen čas prestavil priprav­ljeno kopensko ofenzivo na Rafo na jugu Gaze, kamor se je pred brutalnim nasiljem v prvih mesecih vojne zateklo skoraj 1,3 milijona ljudi.

Bombardiranje v Gazi, teror na Zahodnem bregu

V senci morebitne nove velike vojne – pri mednarodnih poskusih ustavljanja pokola v Gazi v dobrega pol leta ni bilo zaznati niti delčka angažiranosti, ki jo je ob eskalaciji med Izraelom in Iranom pokazala širša mednarodna skupnost – se nadaljuje strahotno trp­ljenje prebivalcev Gaze, izraelske sile pa s pomočjo ilegalnih priseljencev izvajajo vse hujši teror tudi na okupiranem Zahodnem bregu.

Včeraj je izraelska vojska tako kot v nedeljo streljala na množico ljudi, ki so se z juga Gaze iz obupa poskušali prebiti do porušenih domov na severu enklave. Najhujši spopadi so potekali v begunskem taborišču Nuseirat. Žrtev izraelskega kolektivnega kaznovanja Palestincev je skoraj 34.000. Tej strahotni številki je treba dodati najmanj 8000 ljudi, ki so pogrešani – ujeti v ruševinah lastnih domov ali zatočišč.

O protinapadu na Izrael je iranski režim prek Švice dva dni prej obvestil Združene države. FOTO: Ahmad Gharabli/AFP

Stopnjujejo se tudi notranje izraelske kritike – ne le v civilni družbi, ki se je vrnila na ulice. Te, seveda brez omembe groze, ki jo preživljajo Palestinci, zahtevajo takojšnjo in brezpogojno rešitev vseh talcev (torej prekinitev ognja). Izrael v Gazi ni dosegel niti enega izmed ciljev. Ni ne osvobodil talcev ne vojaško uničil Hamasa. Kritike zato prihajajo tudi z najbolj odgovornih položajev.

»Najbolj šibek sovražnik na Bližnjem vzhodu nam je zadal največ škode. Spremeniti moramo strategijo,« je v nedeljo na konferenci Demokratičnega inštituta dejal Gadi Eizenkot, eden izmed ministrov (brez listnice) v izraelskem vojnem kabinetu in nekdanji načelnik generalštaba izraelske vojske, in to podkrepil z dejstvom, da vojski kljub šestmesečnemu stalnemu bombardiranju Gaze ni uspelo rešiti talcev. »Rezultati te vojne bodo jasni šele čez nekaj let,« je dodal.