Se bodo tuje vlade spet vmešavale v ameriške volitve?

New York – Ameriški predsednik Donald Trump tudi pred volitvami leta 2020 ne bi imel nič proti, če bi mu tuje vlade posredovale informacije o domačih predsedniških izzivalcih, prisluhnil bi jim, preden bi o tem poročal zveznemu preiskovalnemu uradu FBI. Zaradi podobnih in še hujših očitkov iz leta 2016 ga je preiskoval posebni tožilec, v sredo pa so v senatnem odboru zaslišali tudi njegovega sina.
 
Če bi tuje vlade ponujale škodljive informacije o njegovih tekmecih za volitve leta 2020, bi jih vzel in šele potem o njih poročal zveznim oblastem, je republikanski predsednik izjavil televizijskemu voditelju Georgeu Stephanopoulosu. »Nič ni narobe s poslušanjem. Če bi kdo poklical  iz Norveške in dejal, imamo informacije o vašem nasprotniku, mislim, da bi to želel slišati!« Dodal je, da je v življenju slišal že marsikaj, pa nikoli ni poklical FBI-ja.

Stephanopoulos seveda ni govoril o kakšni skandinavski državi, ampak je omenjal Rusijo ali Kitajsko, nekdanjega svetovalca demokratskega predsednika Billa Clintona, ki zdaj dela pri televizijski družbi ABC, pa tudi ne gre zamenjati z nekdanjim Trumpovim zunanjepolitičnim svetovalcem Georgeom Papadopoulosom, ki je z govorjenjem avstralskemu veleposlaniku v Londonu o domnevnih ruskih podatkih o Hillary Clinton pomagal sprožiti preiskave. Trumpovi nasprotniki zaradi zadnjih izjav menijo, da bodo prihodnje volitve neslana šala, še preden se bodo sploh začele. »To se zgodi, če zločincev ne pokličete na odgovor!« je tvital Newsweekov Seth Abramson.

Zakonodaja o financiranju političnih kampanj tujim državljanom prepoveduje podarjati denar »ali karkoli vrednega« v povezavi z ameriškimi volitvami. Trumpovi nasprotniki verjamejo, da so bile hekerske tatvine elektronskega dopisovanja demokratskih politikov vsekakor vredne svojega denarja. »Muellerjevo poročilo je bilo jasno: tuja vlada je napadla volitve 2016 v podporo Trumpu, Trump je pozdravil to pomoč in oviral preiskavo!« že obtožuje demokratska predsedniška kandidatka Elizabeth Warren.

Trump zanika, da bi poskušal ovirati preiskavo in poudarja. da tega ni ugotovil niti posebni tožilec Robert Mueller, v sredo pa je zaradi srečanja z rusko odvetnico v predvolilni kampanji 2016 pred senatnim odborom za obveščevalne zadeve odgovarjal njegov sin.

Zaslišanje je potekalo za zaprtimi vrati, po informacijah, ki so kljub temu pricurljale, pa Don Jr. ni poslušal nasvetov svojega odvetnika, naj se o nekaterih spornih stvareh ne izreka, ampak je tri ure odgovarjal na vprašanja o očetovih načrtih za gradnjo nebotičnika v Moskvi. Eden od udeležencev tega srečanja, nekdanji vodja Trumpove predvolilne kampanje Paul Manafort, je zaradi nepovezanih obtožb v zaporu, tožilec Mueller pa pri Donu Jr. in njegovemu svaku Jaredu Kushnerju ni našel dokazov zarote. Pričakovala naj bi le obremenilne podatke o Hillary Clinton in postala nestrpna, ko jih nista dobila.

Na vtis odkritosti stavi tudi pravosodno ministrstvo Williama Barra, ki se je z dobavo velikega dela dokumentov iz Muellerjeve preiskave v predstavniškem domu zadnji hip izognil resolucije o zaničevanju kongresa. Spodnji dom ameriškega parlamenta, v katerem imajo večino demokrati, se bo še naprej zavzemal za pritegnitev sodne veje oblasti pri razkrivanju ruskega vmešavanja v zadnjo predvolilno kampanjo in Trumpove vloge, pristojni odbor pa namerava že prihodnji teden zaslišati nekdanjo komunikacijsko direktorico Bele hiše Hope Hicks in druge.

Predsednik Trumpo napade vrača s protinapadi in meni,  da bi namesto njega in njegovih ljudi morali na zagovor poklicati prejšnjega predsednika Baracka Obama: »Obamova administracija je z uporabo zveznih agencij vohunila za predvolilno kampanjo tekmeca, to se mi zdi dovolj za naslovnice!« Verjame, da bo vse še prišlo na dan in da se bo »lov na čarovnice« končal. Medtem pa se politično obračunavanje kaže tudi pri vprašalniku o popisu prebivalstva za leto 2020, ki vsebuje vprašanje o državljanstvu. Drugi odbor predstavniškega doma namerava o tem zaslišati pravosodnega ministra Barra in ministra za trgovino Wilburja Rossa, predsednik Trump pa tudi tu zagovarja samega sebe in svojo administracijo: po njegovem prepričanju bi bilo smešno, če o državljanstvu ne bi spraševali.