SDP: Frakcijska vojna do samouničenja

»SDP je obrobna opozicijska stranka. Ni glavna stranka, ampak privesek vseh manjših strank.« To ni ocena zajedljivih novinarskih komentatorjev, ampak dolgoletne pomembne članice SDP Milanke Opačić, ki je v sredo rekla »zbogom« stranki, v katero se je včlanila kot študentka pred 28 leti.

Zapušča SDP, ne pa tudi sabora, saj niti ni jasno, kam bi lahko odšla, kajti tako kakor večina njenih kolegov tudi ona nima niti enega dneva delovnih izkušenj zunaj politike. Po njenem odhodu ima številčno še vedno najmočnejša opozicijska stranka v hrvaškem saboru, v katerem sedi 151 poslancev, namesto prvotnih 38 zdaj samo še 32 poslancev, od katerih jih kar dve tretjini zahteva zamenjavo sedanjega predsednika stranke Davorja Bernardića. Zato so na dan odhoda Opačićeve iz stranke spremenili svoj poslovnik in onemogočili predsedniku stranke, da bi urejal vprašanja, povezana z delom saborskega kluba poslancev SDP.
 

»Nehajte spletkariti in se cmeriti«

Dva tedna pred tem sta dve tretjini saborskih poslancev SDP zahtevali takojšen odstop Bernardića z vodilnega položaja v stranki, nato so ga nekaj časa prepričevali in mu celo ponujali, da ga bodo vključili na listo za evropske parlamentarne volitve, vendar jih Bernardić ni bil pripravljen poslušati in jim je sporočil: »Nehajte spletkariti in se cmeriti; če me lahko zamenjate, me zamenjajte, nisem pa se pripravljen strinjati z izsiljenim odstopom.« Toda odstaviti predsednika stranke sploh ni preprosto. Gre za zapleten in dolgotrajen postopek, zato nekateri nezadovoljneži zdaj predlagajo strankarski referendum, na katerem bi glasovali o (ne)zaupnici Bernardiću.
 
Spor Davorja Bernardića z večino saborskih poslancev njegove stranke traja od prvega dne, ko so ga izvolili na vodilni položaj. Poslanci so zvesti podporniki nekdanjega premiera in predsednika SDP Zorana Milanovića, zato jim Bernardić nikoli ni zaupal, pa tudi poslanci, ki si še vedno želijo, da bi se Milanović vrnil, nikoli niso sprejeli Bernardića za voditelja. Ko so mu predlagali, da bi postal predsednik kluba poslancev SDP, je zavrnil ponudbo, zdaj pa, ko si tega želi, poslanci tega niso več pripravljeni podpreti. Bernardića imajo za projekt oziroma marioneto jeznih Milanovićevih nasprotnikov in odstavljenih ministrov Zlatka Komadine in Rajka Ostojića.


 

Pomanjkanje vizije

Toda projekt je ušel nadzoru, tako da zdaj tudi onadva ne moreta več obvladovati Bernardića in vprašanje je, ali lahko Bernardić obvladuje samega sebe. Kajti Bernardić, ki zavrača kakršno koli možnost, da bi odstopil, hkrati tudi priznava: »Moja osebna priljubljenost je na ničli.« In prav to, da ga volivci ne podpirajo – delež podpore med ljudmi pravzaprav nikoli ni presegal vrednosti statistične napake, zdaj pa ga podpira manj kakor odstotek ljudi –, je glavni argument njegovih nasprotnikov.

Očitajo mu pomanjkanje vizije, odsotnost voditeljskih sposobnosti, maščevalnost in tako imenovani strankarski inženiring. V stranko so namreč na vrat na nos včlanili približno sto Romov, da bi podprli Bernardićevega kandidata v Grubišnem polju, ne da bi  Romi vedeli za to. In ko so Romi ugotovili, da so postali člani SDP brez »pravičnega nadomestila«, so o dogajanju obvestili policijo.
 
Bernardićevi nastopi so posebna zgodba. Kadar ne trosi fraz, značilnih za nekritične partijske veljake iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, piše nebuloze po družabnih omrežjih, denimo »Zagreb je lep po dežju«, občasno »brani« satiro z vprašanji: »Koga imate raje – Oliverja Frljića ali Johna Oliverja?«, spet drugič poskuša obvarovati domačo proizvodnjo in se fotografira skupaj z zeljnato glavo. Stranka nima nikakršne dosledne in smiselne politike – in za to ni kriv samo Bernardić –, zato pada tudi podpora stranki. Trenutno stranko podpira približno 18 odstotkov volivcev, ki so zaradi še vedno najizrazitejše delitve ljudi na potomce »ustašev« in »partizanov« pripravljeni glasovati za SDP, tudi če bo njen vodja ostal nesrečni Bernardić.


 

Vse kaže na razkol v stranki

 
Toda tako bo ostalo samo toliko časa, dokler bo obstajala samo ena takšna stranka, kakršna je SDP, in glede na velike razlike med frakcijama (prva podpira Milanovića, druga se je odločila za Bernardića) vse kaže na razkol v stranki. Dogovora o Komadini kot začasnem »stečajnem upravitelju« SDP, kakor bi rekli nekateri, zaradi Bernardićeve trmoglavosti niso sklenili, znotrajstrankarske volitve, ki se zdijo edina razumna rešitev, pa ne ustrezajo donedavnim Bernardićevim podpornikom, saj se ti bojijo, da bi jih pometli skupaj z njim. Tega se zaveda tudi Bernardić, zato je predlagal strankarske volitve, toda ne samo za položaj predsednika, ampak volitve na vseh ravneh. Če že mora pasti, naj propadejo tudi drugi skupaj z njim.
 
Toda vprašanje ostaja: kdo bi ga lahko sploh nasledil? Bernardićeva frakcija in on sam poudarjata, da njegove nasprotnike podpira nekdanji premier in predsednik SDP Zoran Milanović, vendar se Milanović javno ne oglaša, v redkih javnih nastopih pa ponavlja, da ga »politika nič več ne zanima«. Nobena frakcija ne omenja konkretnih imen, saj kratko malo nobena nima na voljo osebe z jasno politiko in karizmatično osebnostjo – torej nekoga, ki je drugačen od Bernardića. SDP je predvsem zaradi Milanovića že zdavnaj postala stranka poslušnih članov, ki nekritično kimajo svojim voditeljem in nimajo svoje osebnosti, ideologija stranke pa se posveča samo še imenovanju članov stranke na donosne položaje.
 

Nič ne kaže, da bi se sprti frakciji lahko dogovorili med seboj

SDP se je zdaj spremenila celo v ponudnika dodatnih mandatov vladajoči stranki, saj nihče od strankarskih »odpadnikov« niti ne pomisli na to, da bi s svojim glasom poskušal spodkopavati Plenkovićevo vlado. Prav nasprotno, eden od tistih, ki so zapustili SDP, Zdravko Ronko, pravi, da bo podpiral vladajočo stranko, »da bi rešil levico, saj bi SDP na predčasnih volitvah gotovo propadla«.
 
Nič ne kaže, da bi se sprti frakciji lahko dogovorili med seboj, članstva je iz dneva v dan manj, o tem, kako malo zaupajo pripadniki obeh frakcij drug drugemu, pa lahko največ pove predsednica glavnega odbora, ki jo javno obtožujejo, da je na skrivaj snemala sejo kluba poslancev lastne stranke. Poleg tega je stranka v enem od sodnih postopkov izgubila 1,5 milijona evrov in v drugem nekaj manj kakor 3 milijone evrov, zato ji zdaj grozi bankrot.

In ker je razkol v stranki vse verjetnejši, bi stranka zaradi vseh nakopičenih težav lahko dokončno politično nehala obstajati. Nekako tako, kakor se je zgodilo s stranko HSLS, ki je bila močna na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali pa tako, kakor se je zgodilo z levico na Poljskem in Madžarskem, ki je na Hrvaškem vse bolj priljubljena. Z vsemi posledicami za politični, pravni in družbenokulturni sistem ter sistem vrednot v obeh omenjenih državah po zlomu levice.