Sandro Gozi: Nacionalisti uporabljajo metode, ki bi morale biti naše

Evropske volitve bodo kmalu, na širši politični sceni pa se zdi, da so bolj kot proevropske sile dejavni desničarski populizmi. V Italiji in Evropi se proti njim bije demokrat Sandro Gozi, ki ima za sabo bogato evropsko kariero in angažma »ministra« za evropske zadeve, imenovanega v vladi Mattea Renzija. Za boljšo Evropo se povezuje tudi z vrhom francoske politike, celo s predsednikom Emmanuelom Macronom, ki bi lahko po njegovem mnenju rešil EU pred uničujočimi nacionalizmi; če se mu bo s somišljeniki le uspelo čim prej povezati v napredno zavezništvo.
 

Kaj se dogaja v Italiji? Kam jo obrača evroskeptična vlada Giuseppeja Conteja?

Naj poudarim, da Conte ni pravi premier, ampak marioneta. Podpredsednika Matteo Salvini, voditelj Lige, in Luigi Di Maio, vodja Gibanja petih zvezd, sta tista, ki imata v rokah vajeti. Vodita skrajno desničarsko politiko skrajnega oportunizma. Radikalno desničarski je Salvini, ki ga je mogoče primerjati z Marine Le Pen v Franciji, medtem ko je Di Maio ekstremni oportunist s prav tako ultradesničarskimi stališči: o njem ne moremo reči, da je človek jasnih idej, saj se predvsem prilagaja javnemu mnenju.
 

Kot je videti, mednarodno že vodita Italijo v konfliktne situacije.

Italija, ki je nenehno, rekel bi dnevno, v konfliktu z Evropsko unijo, postaja čedalje bolj protievropska. Bojim se njene osamitve znotraj EU, kar lahko ponazorim z dvema primeroma. Prvi je migracija: čeprav ima Italija vso pravico, da bi kot dolga leta močno prizadeta država zahtevala, da bi pod njenim vodstvom končno organizirano poskrbeli za pravo politiko upravljanja migracij v Sredozemlju in Evropi, se umika nazaj in zavzema pozicijo, ko izsiljuje Evropsko unijo in evropske partnerje; saj vemo, kaj se dogaja z ladjo Diciotti na Siciliji. Med tem pa pobude sprejemajo druge države, denimo francoski predsednik Emmanuel Macron ali malteški premier Joseph Muscat. Drugi primer, ko ne delamo nič dobrega Italiji, še dodatno pa prispevamo k razdeljenosti znotraj EU, zadeva evro, italijanski proračun in monetarno unijo. V Ligi in Gibanju petih zvezd bi želeli izstopiti z evrskega območja. Vlada je zdaj resda nekoliko previdnejša v izjavah, in vendar je očitno, da sta programa, ki ga zagovarjata Liga – o nižanju davkov – ali Gibanje petih zvezd – o univerzalnem temeljnem dohodku –, med seboj nekompatibilna, kakor nimata nič skupnega z zavezami Italije na evrskem območju. Finančnega tveganja zato ni malo in rekel bi, da se napoveduje hud spor Rima z evropsko komisijo. Pri ladji Diciotti, denimo, je očitno, da ne spoštujemo evropskih direktiv in sporazumov na področju azilantske politike in osebnih svoboščin.

Koliko mislijo populisti resno, ko strašijo z italijanskim izstopom iz evrske skupine?

Več vodilnih politikov iz Lige in Gibanja petih zvezd razmišlja tako, prvi med njimi je Salvini, ki je v nekem intervjuju izjavil, kako evro ni proces, ki se ga ne bi dalo obrniti. Take izjave so resne, če prihajajo iz ust politikov, in še posebno so skrb vzbujajoče, če jih izreka podpredsednik vlade. Kontradiktornosti ni malo, saj je po eni strani uradno stališče italijanske vlade, da bomo ostali v monetarni uniji, po drugi strani pa opažamo izjave, zahteve in dejanja, ki kažejo v nasprotno smer. Tako politika močno škodi kredibilnosti države.

Koliko je za tako stanje kriva (na volitvah poražena) levica, socialna demokracija?

Saj veste, da smo Demokratska stranka nova, mlada stranka, ni nas mogoče primerjati s tradicionalnimi formacijami socialne demokracije, kot so SPD v Nemčiji ali socialisti v Franciji. Naša zgodba je drugačna. Seveda smo imeli nemalo težav in smo delali napake: vprašanja migracij, ki so zdaj Salvinijevo bojno polje, bi se morali lotiti prej. Ukrepe, s katerimi je naš notranji minister Marco Minniti korenito zmanjšal migrantske tokove iz Libije, bi bilo treba sprejeti že leta 2014. Drugo napako smo naredili pri spopadanju z revščino in odpravljanju neenakosti, kar zdaj v ospredje postavljajo v Gibanju petih zvezd: saj smo uvedli socialne podpore, vendar smo to storili ob koncu Gentilonijeve vlade. Veliko časa smo izgubili pri sprejemanju reform, kot je reforma trga dela ali reforma javnega izobraževanja, katerih učinki bodo vidni šele na srednji ali dolgi rok. Prehitro smo imeli volitve, da bi lahko javnost videla, kaj vse dobrega smo naredili. Seveda ni mogoče zamolčati niti poraza, ki smo ga prelomno doživeli na referendumu o ustavi leta 2016, s katerim smo hoteli spremeniti državo. Po tistem smo bili ves čas v defenzivi, referendumski fiasko je imel strašne posledice.

Koliko se moramo populizma bati v Evropi? Nacionalistična mentaliteta je močna od Francije do Poljske ter v številnih državah okrog in vmes, maja prihodnje leto pa bodo volitve v evropski parlament.

Treba bo preseči stare tradicionalne delitve ter seči tudi čez sedanje evropske politične družine. Ker te ne pomenijo več veliko, kaže osnovati novo napredno zavezništvo za Evropo, ki bo ciljalo na večino v evropskem parlamentu. Vanj naj bi se pred volitvami povezale demokratske sile, od liberalnih demokratov in zelenih do Naprej, republika! Emmanuela Macrona, ki je zame edini evropski voditelj, ki ima moč in voljo, da bi na novo postavil Evropo in bi lahko premagal nacionaliste in desničarske skrajneže; v nasprotnem primeru bodo ti paralizirali evropski parlament. Če bomo izgubili boj za evropsko demokracijo, tvegamo, da bomo izgubili še bitko za Evropo. Nujno bo torej ustvariti novo politično platformo, v katero naj bi se povezalo tri, štiri ali pet političnih avtoritet, ki si res želijo reformirati Evropo: to bi, med drugim, pomenilo novo varnostno-obrambno politiko, enotno širitveno politiko, pravo migracijsko politiko, pomenilo bi novo Evropo, kjer se bodo ljudje počutili varne in ne bo malo priložnosti.

Kdaj je pričakovati veliki dogovor med naprednimi silami? Zamuda je precejšnja, kajti po drugi strani so desničarski tokovi močni in se povezujejo.

Grdo zamujamo. Moramo se prebuditi in se povezati z vsemi, ki imajo podobno vizijo Evrope. Paradoksalno je, da nacionalisti uporabljajo metode, ki bi morale biti naše: poskušajo osnovati transnacionalna zavezništva in govorijo o transnacionalnih listah. In to je v resnici pravilen način delovanja. Če si res želimo evropske demokracije, potrebujemo čeznacionalna demokratična gibanja. V tej luči se angažiram v Italiji in tudi v Evropi.

Kdaj lahko torej pričakujemo osnovanje nove platforme za Evropo?

Na jesen bi jo že lahko uradno predstavili. Vanjo naj bi bili vključeni vsi – od proevropskih političnih strank do civilnodružbenih gibanj –, ki si prizadevajo na novo zagnati Evropo. ​

Koga imate na svoji strani? Španija je pod premierom Pedrom Sánchezom zdaj proevropsko spremenjena, tudi Portugalska bi lahko bila v klubu proevropskega zavezništva, z Nemčijo bo težje in sploh ne bo preprosto na vzhodu EU. Kako vidite Slovenijo?

Ko sem bil še v vladi, smo dobro sodelovali, zdaj pa nimamo stikov, vendar jih bo treba poiskati – tako v Sloveniji kot v drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Povezati se bomo morali z novimi gibanji, ki se postavljajo kot alternativa nacionalizmom. Ti nas morajo skrbeti, mislim, da tudi v Sloveniji, ki je kot Italija prav tako padla pod čare in vpliv spretnega in inteligentnega protievropskega skrajneža, kakršen je Victor Orbá​n.