V nadaljevanju preberite:

»Hirošima je postala metafora ne le za jedrsko vojno, temveč za vse vojne, vsa pustošenja in vse nasilje nad civilisti. In ne vzbuja zgolj razmišljanja o tem, da ne bi smeli nikoli več uporabiti jedrskega orožja. Nikoli več se ne bi smeli zapletati v nobeno vojno, ker je to norost.«

Teh besed švedsko-francoskega igralca Maxa von Sydowa sem se spomnila, ko sem gledala, kako se voditelji držav ali vlad najmočnejših gospodarstev sveta zbirajo v Hirošimi, katere ime samodejno prebudi občutek strahotnega nesmisla vojskovanja in celo nesmiselnosti znanstvenega napredka, usmerjenega v uničevanje. Marsičesa bi se lahko spomnili ob omembi Hirošime: njene zgodovine, ki seže vse do 12. stoletja, budističnega templja Mitaki-Dži, korporacije Mazda Motor, ki so jo tam ustanovili leta 1920. Vendar so s tem imenom povezani predvsem slike otrok, ki so zgoreli ob eksploziji jedrske bombe, ljudi, spremenjenih v črni prah, število 80.000 ubitih v trenutku, ko je na mesto padel deček, Little Boy, z obogatenim uranom, in še najmanj 20.000 žrtev, kolikor jih je umrlo do konca leta 1945.