Rumeni jopiči, preluknjani dežniki

»Se bova pogovarjala o črnih majicah?« bi lahko francoski predsednik Emmanuel Macron vprašal predsednika Xi Jinpinga, s katerim se bosta ta teden sestala na Kitajskem. »Zakaj se ne bi raje o rumenih jopičih?« bi lahko odgovoril kitajski voditelj. »Kaj če bi se raje lotila poslov?« bi se lahko v en glas strinjala in odprla novo fazo v razvoju odnosov med dvema osrednjima cesarstvoma.

»Črne majice« se seveda nanašajo na protestnike v Hongkongu, ki so se tudi prejšnji konec tedna v središču otoka silovito spopadali z območno policijo. Napadli so celo predstavništvo kitajske tiskovne agencije Xinhua, kar je za vodstvo v Pekingu gotovo hujša oblika nasilja od tistega pred nekaj meseci, ko so demonstranti razdejali poslopje območnega parlamenta.

»Rumenih jopičev« ni treba predstavljati. Ti so konec minulega tedna sklicali svojo skupščino v Montpellieru, da bi uskladili taktiko širjenja gibanja ob prvi obletnici pariških protestov, ki jo bodo zaznamovali 17. novembra.
»Znašla sva se v enakih težavah,« bo Xi dejal francoskemu gostu in ponovil opozorilo, da Evropejci ne bi smeli biti svetohlinski, ko v imenu demokracije in človekovih pravic podpirajo hongkonško »gibanje dežnikov« (kot se imenuje val protikitajskih protestov). Viri nezadovoljstva pod dežniki in v rumenih jopičih so si namreč skrb zbujajoče podobni.
 

Torej preidimo na delo

Macron je odpotoval na Kitajsko ob pravem času: na polovici mandata in tik pred zamenjavo vodstva EU ima gotovo najboljši položaj med evropskimi državniki, tako da lahko govori v interesu svoje države in celotnega evropskega imperija. Francoski predsednik bo sicer eden od nekaj tujih državnikov, ki se bodo jutri udeležili odprtja mednarodnega uvoznega expa v Šanghaju.

To bo dobra priložnost, da bo eden od najmočnejših evropskih državnikov opozoril kitajsko vodstvo na to, da trgovinski sporazum z ZDA (katerega »prva faza« bi morala biti podpisana, s čimer bi bilo sklenjeno še eno premirje, ne pa tudi konec trgovinske vojne) ni edina nedokončana misija. V zraku namreč še vedno visi tudi vseobsegajoč sporazum o naložbah med Kitajsko in EU.

Misija EU v Pekingu je pred začetkom expa opozorila, da imajo evropske družbe dovolj kitajskih praznih obljub o bolj enakopravnem statusu na kitajskem trgu, odpravljanja državnih subvencij za državna podjetja, postavljanja ovir, ki izvirajo iz kitajske kibernetske varnosti, pa tudi vztrajanja pri tem, da morajo skupaj z naložbami kitajskemu partnerju podariti tudi tehnologijo, ki pa pozneje ni zaščitena z doslednim spoštovanjem pravic do intelektualne lastnine.

Čeprav med Kitajsko in EU ni trgovinske vojne, kakršna obremenjuje kitajsko-ameriške odnose, so problemi kljub temu podobni. Vodstvo v Pekingu se tega zaveda in je zato prvič imenovalo posebnega odposlanca za evropske zadeve. Wu Hongbo, ki je bil med drugim veleposlanik v Berlinu in namestnik generalnega sekretarja ZN za gospodarska in družbena vprašanja, bo mož, ki ga bo lahko Ursula von der Leyen (ko bo prevzela dolžnost predsednice evropske komisije) poklicala po telefonu vsakič, ko se bodo v evropsko-kitajskih odnosih pojavile težave.

To bi se lahko pogosto dogajalo. Imenovanje posebnega odposlanca je kitajski odgovor na evropsko dojemanje Kitajske kot »sistemske tekmice, ki postavlja alternativne modele upravljanja«. Ena od prvih Wujevih nalog bo pojasniti Evropejcem, da solzivec v Hongkongu ni bistveno drugačen od, denimo, francoskega ali španskega in da celo državne subvencije, ki jih tako radi očitajo Pekingu, niso zgolj kitajski model. Posebni odposlanec bo, na kratko povedano, poskusil relativizirati elemente evropske demokracije, človekovih pravic ali svobodnega trga. Hkrati si bo na vse načine prizadeval vplesti EU v pobudo (gospodarskega) pasu in (svilne) poti, kar je za vodstvo v Pekingu trenutno strateško najbolj pomembna naloga.

Blago, znanje, kapital

EU je za Kitajsko toliko bolj pomembna, kolikor bolj so zapleteni odnosi v tej regiji. Na 35. vrhunskem srečanju Aseana (združenje držav jugovzhodne Azije), ki se je v nedeljo začelo v Bangkoku, se je znova pokazalo, da zemljepisna bližina ni vedno prednost. Kadar mora deset držav te skupine zaradi politike predsednika Donalda Trumpa izbirati med ZDA in Kitajsko, se odločijo za azijsko silo kot os lastnega razvoja. Vendar je bilo tokrat jasno, da to počnejo z zadržkom, ki izvira iz čedalje večjega nezaupanja v kitajski hegemonizem. Naj so države Aseana – kot v odgovor na ameriški protekcionizem – še tako pripravljene podpisati sporazum o vseobsegajočem gospodarskem partnerstvu s Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo, Novo Zelandijo in Indijo, se odpor do Kitajske povečuje v enakem ritmu, kot se povečuje njena zadolženost in odvisnost od Kitajske.

Prav zato je EU toliko bolj pomembna za kitajski »pas in pot«. Bolj ko so ZDA izključene iz azijskega trgovinskega bloka, bolj je za Kitajsko pomemben evropski vir tehnološkega znanja, trgovinskega presežka in velikih naložb. Torej je Macron odpotoval v osrednje cesarstvo v pravem trenutku. Dežniki so polni lukenj, skozi katere je videti pomanjkljivosti vseh sistemov. Preostaja le še trgovina z blagom, znanjem, kapitalom in načeli.