Reši nas lahko samo sodelovanje

Pandemija nas ni ujela sočasno, in vendar so vse družbe v istem čolnu: v Italiji, Španiji in Franciji, kakor tudi Sloveniji in drugod, poročajo o velikih težavah z oskrbo z zaščito opremo, denimo maskami, in sprejemajo urgentne zakone za premostitev finančnih težav. Zato ni nepomembno, da v Parizu, kjer se je včeraj dopoldne spet sestal svet za nacionalno varnost, preigravajo scenarij, po katerem bodo Francozi v »karanteni« najmanj šest tednov oziroma celo več. Če se bo človeštvo hotelo rešiti s čim manj žrtvami, bo moralo veslati skupaj.

Nekaterim, recimo Agnès Buzyn, nekdanji ministrici za zdravje in kandidatki za prvi stol v Parizu, je medtem že žal za »maškarado«, ki so si jo v Franciji privoščili z nedeljskim prvim krogom lokalnih volitev. »Morali bi nehati,« je post festum obžalovala političarka, po izobrazbi hematologinja.

Kot drugje po svetu tudi francoski statistični podatki o novem koronavirusu zbujajo skrb: po podatkih pristojnih, objavljenih nocoj, je umrlo že 450 ljudi, med 12. 612 okuženimi je kar 5226 hospitaliziranih. Nekateri zdravniki, ki so opozarjali na neizogibnost koronavirusnega cunamija, so napovedali tožbo proti predsedniku vlade Édouardu Philippu in prav tako Agnès Buzyn, ki se zdaj izgovarja, da je pravočasno opozorila na resnost covida-19.

Premislek o svetu, kakršnega smo naredili

Čeravno je pandemija najbrž šele na začetku, ne manjka intelektualnih premislekov o tem, kakšno lekcijo bo dala človeštvu. Po mnenju francoskega sociologa in psihologa Edgarja Morina predvsem kaže, da je »globalizacija soodvisnost brez solidarnosti«. V nedavnem intervjuju za L'Obs je opozoril, da smo od devetdesetih let preteklega stoletja resda dosegli tehnološko in gospodarsko povezanost, nikakor pa ne razumevanja in bližine med narodi.



Medtem so po svetu divjale vojne, finančne in druge, tudi v klasičnem pomenu besede, a šele covid-19 je razkril, kdo in kakšni smo: nacionalne države zapirajo meje ter tudi egoistično same vase v slogu reši se, kdor se more. Tako kot je svet prepustil samemu sebi Wuhan, kjer se je vse začelo, se tudi EU ni zganila, ko je na stari celini izbruhnil evropski Wuhan – kriza v Italiji.



Toda v bitki s časom se je zdaj treba osredotočiti predvsem na zdravstveno oskrbo, zato je epidemiolog Pascal Crépey za Le Monde ocenil, da bi se lahko do sredine aprila število resno bolnih za covidom-19 v 67-milijonski Franciji povečalo na 40.000. Če kmalu ne bo cepiva, se je bati, da bo po svetu umrlo na stotine milijonov ljudi.

Zato potrebuje človeštvo, kot je za Finacial Times razmišljal tudi pri nas dobro znan izraelski intelektualec Harari, »globalni načrt«, kar, med drugim, pomeni, da je nujno hitro globalno širiti tudi informacije. »Kar ugotovi italijanski zdravnik zjutraj, lahko zvečer reši življenje mnogim v Teheranu. Medtem ko britanska oblast okleva med različnimi pristopi, ji lahko z nasveti postreže Južna Koreja, ki se je s podobnimi dilemami soočila pred mesecem.« Da bi se to zgodilo, potrebujemo zavedanje o sodelovanju in zaupanju.

Kako to doseči?

Na tem mestu najbrž ni odveč bojazen, kako hitro doseči vse to, vsaj če sodimo po trenutnem naboru svetovnih oblastnikov, linij, ki jih ubirajo, in intelekta, ki ga kažejo, pa tudi po odzivih javnosti na družbenih omrežjih: številni posamezniki si v privzgojenem egoizmu še vedno ne pustijo odvzeti drobnih kapric, čeprav s tem spravljajo v nevarnost druge ali po nepotrebnem (zaradi poškodb, denimo) obremenjujejo zdravstveni sistem. V Franciji je zaradi ogrožanja življenja drugega že bilo nekaj aretacij ...