Recimo, da so paralelizmi vedno možni, vsaj žurnalistično je mogoče vleči simbolne vzporednice ... Kaj ni po svoje tako, da je sedanja pandemija prikovala človeštvo na dom, ga iz živalske urnosti pahnila v rastlinsko počasnost, kar statičnost, zdaj pa med vsemi zdrav­stvenimi, socialnimi, ekonomskimi in drugimi tegobami, ki jih prinaša, sili vsakega posameznika, da se zamisli nad samim seboj.

Nepredstavljive sposobnosti 

Toda rastline so pametni organizmi, škoda, da jih je človeška civilizacija tako dolgo zapostavljala in jih, čeprav je odvisna od njih, na svoji (alias Aristotelovi) antropocentrični lestvici uvrščala daleč za seboj in živalmi. V zeleni revoluciji, ki smo ji priča sploh v zadnjih desetletjih, jih vlečejo iz sence številni strokovnjaki, povečini biologi, kot na primer Italijan Stefano Mancuso, profesor na univerzi v Firencah in ustanovitelj rastlinske ­nevrobiologije. Potem ko se je podpisal pod mednarodno uspešnico Inteligenca rastlin, v kateri je razložil, kako je rastlinje sposobno razumeti svoje okolje, se odzivati nanj in prilagajati, je med drugim izdal knjigo Revolucija rastlin: kako so rastline že izumile našo lastno prihodnost.



Njihove sposobnosti so nepredstavljive, kajti zmožne so izumljati, se učiti in tudi spomin imajo. Kot take menda ponujajo človeku na dlani rešitve, nujne pri sodobnem spopadanju z ekološkimi problemi in rokovanju s tehnologijami, a če jih bo le znal prepoznati. Za zdaj predvsem drži, da še ne pozna niti vseh rastlinskih vrst, kajti kot piše Mancuso, »jih je bilo samo leta 2015 odkritih 2034. Bralec se moti, če misli, da so to mikroskopsko majhne rastline, ki so jih botaniki spregledali; ena izmed njih je gilbertiodendron maximum, endemično drevo iz deževnega gozda v Gabonu, ki zraste tudi 45 metrov visoko, z debelnim premerom do metra in pol ter skupno maso več kot sto ton. Pa leto 2015 s tega vidika ni bilo izjema: v zadnjem desetletju so v povprečju odkrili in popisali po dva tisoč vrst na leto.« Podatki o odvisnosti človeka od rastlinja, ki jih za laično javnost niza italijanski biolog, so statistično fascinantni: »Človeštvo izkorišča kar 18.000 rastlinskih vrst v medicinske namene, 6000 za prehranjevanje, 11.000 za tekstilna vlakna in gradbeni material, 1300 za družbeno uporabo (od verskega obredja do drog), 1600 kot vir energije, 400 kot hrano za živali ..., 2500 za strup.«

Vsak po svoji poti

Mancuso, ki na univerzi v Firencah vodi mednarodni laboratorij za rastlinsko nevrobiologijo, slikovito zapiše, kako so se enkrat pred 400 milijoni do milijardo let, ko so šle živali in rastline vsaka svojo pot, prve »odločile«, da si bodo iskale hrano s premikanjem, medtem ko so druge obstale na mestu in začele srkati vso energijo, potrebno za preživetje, od sonca. Svoj organizem so prilagodile, da bi se zaščitile pred plenilci in preživele ob številnih nevarnostih, ki prežijo nanje zaradi ukoreninjenosti v zemljo. Ni enostavno biti ves čas pri miru in brez možnosti pobega preživeti v predatorskem okolju. Za to je treba biti zelo drugačen – rastlina, torej. Vse več je takih, in Mancuso je med njimi, ki zmeraj bolj verjamejo, da bo moralo človeštvo, če bo hotelo preživeti, iz (živalske) hierarhično-centralistične organizacije, kjer je vse v hitrem gibanju, preklopiti na izjemno počasen in anatomsko kompleksen rastlinski način, ki je mnogo bolj trdovraten in kreativen: njegovo bistvo je sodelovanje, osvobojeno supervizije in navodil iz možganskega središča, odporno na ponavljajoče se katastrofe in sposobno prilagajati se korenitim spremembam v okolju.



Morda pa je pandemija, s katero se bijemo prav zdaj, vsaj utopični signal za novo družbeno pogodbo – tudi na individualističnem Zahodu – po zgledu rastlinskega sveta: njegova velika prednost je, kakor razlaga Mancuso, »izjemno razvita senzoričnost, ki omogoča, z receptorji oziroma razpršenimi možgani po celem, organizmu učinkovito raziskovanje okolja, v katerem se nahaja, in hitro odzivanje na dogodke, ki prinašajo resne nevarnosti«. Rastline so, med drugim, samozaščitno razvejale korenine, prek katerih konic, ki nenehno rastejo, raziskujejo okolico ... »Ni naključje, da je internet, simbol modernosti par excellence, že strukturiran podobno – kot mreža,« med drugim razmišlja avtor knjige. Smer je nemara ­nakazana.

Nekaj primerov

Pri rastlinah vsaj po inertnem človeškem dojemanju in prevladujočem znanstvenem besedenju ne govorimo o možganih, tudi o spominu in obnašanju rastlin ne, in vendar so, kot je Mancusov vokabular za mnoge še vedno šokanten, »pametne, znajo komunicirati, sposobne so razvijati obrambno strategijo in se učiti iz izkušenj ...«, »kar pomeni, da razpolagajo z mehanizmi pomnjenja«. Zanimiv primer je oljka: če jo izpostavimo stresu, denimo suši ali večji količini soli, bo zato, da bi preživela, poskrbela za določeno anatomsko in presnovno preobrazbo. »Če pa bomo čez določen čas ponovno aktivirali isti stimulans, po možnosti še rahlo intenzivnejši, je zaznati presenetljiv fenomen: rastlina se bo bolje odzvala na stres. Dobila je lekcijo in se iz nje nekaj naučila.« Očitno se je spomnila, kako je enkrat že rešila težavo.



​Sploh fascinantna se zdi sramežljiva mimoza (Mimosa pudica), ki ob dotiku, kakor da bi zardela, obrne liste ali jih kar zapre. Zaradi teh lastnosti od nekdaj priteguje pozornost botanikov in nič manj laične javnosti. Znameniti francoski biolog vitez de Lamarck (1744–1829), denimo, je ugotovil, da se, ob ponavljajočem se drezanju v mimozine liste, ta – izčrpana – neha odzivati. A njegov kolega René Desfontaines je šel še dlje: potem ko je naročil svojemu učencu, naj odpelje v kočiji na obhod po tlakovanih pariških ulicah nekaj mimoz, se je pokazalo, da so se rastline čez nekaj časa nehale zapirati, ker so se navadile na tresljaje ...



Zdaj v 21. stoletju je po Mancusu mogoče z gotovostjo reči še več: mimoze pomnijo in na podlagi izkušenj, da bi bile čim bolj učinkovite, izpopolnjujejo svoje obnašanje. Eksperiment, ki so ga izpeljali v laboratoriju za nevrobiologijo v Firencah, je namreč pokazal, da sramežljive mimoze ločijo med neznanimi, torej nevarnimi tresljaji in tistimi, ki so jih že vajene in so se pokazali za varne. »Sposobne so se torej spomniti izkušenj iz preteklosti.«

Sledi logično vprašanje: kako daleč jim seže spomin? »Rezultati raziskav so presegli naša pričakovanja: sramežljiva mimoza si je lekcijo zapomnila več kot štirideset dni, kar je dlje, kot so sposobni pomniti številni insekti, in blizu sposobnostim višje razvitih živali. Kako deluje ta mehanizem pri organizmih, ki nimajo možganov, je za zdaj še skrivnost.« Znanstveni odgovor je menda iskati v ­epigenetiki ...

Iz stare okostenelosti v senzorično statičnost

Svet je še vedno preveč okostenel in predvidljiv, da ne bi nekateri znanstveniki kritizirali italijanskega kolega ­Stefana Mancusa, češ, to, kar počne, je zelo new age in banalizacija znanosti, malone »paraznanost«, čeprav je na isti liniji zmeraj več botanikov, denimo Francoz Jacques Tassin, ki je lani v pariški Fundaciji Cartier soustvaril zanimivo razstavo Nous les arbres (Mi drevesa). Z njo je vrsta biologov, umetnikov in filozofov z vseh koncev planeta izpostavila človekov zaslepljeni, čeprav v zadnjih desetletjih vendarle počasi prebujajoči se pogled na človeško-živalsko-rastlinska razmerja na planetu. Mislili smo, da rastline predvsem vegetirajo, a v resnici se spretno prilagajajo okolju, komunicirajo med seboj, zaznavajo dotike in zvoke, sprejemajo odločitve, rešujejo probleme, si pomagajo ...

Inteligentne so, zato jih, kot predlaga Mancuso, moramo varovati, se osvoboditi prastarega pojmovnika, v katerem se pamet rima zgolj s superiornim človekom in morda še višjimi živalmi – ter se končno začeti učiti tudi od njih.