Raznoliki protesti, ena zahteva: boljše življenje

Južna Amerika je v jesenskih mesecih znova opozorila nase. Čeprav burno politično dogajanje kliče po primerjavah s čedalje bolj politično razdeljeno Evropo, kjer se po lestvicah priljubljenosti vzpenjajo tudi skrajnejše stranke, ali morda celo »arabsko pomladjo«, je dogajanje v regiji svojevrsten produkt specifičnih zgodovinskih okoliščin.

V Boliviji, Čilu, Ekvadorju in Kolumbiji so se jeseni zvrstili množični protesti, Argentina in Urugvaj pa sta dobila novo vlado – na argentinski politični parket se vrača levica, na urugvajski po petnajstih letih stopa desnica. Zgražanje mednarodne skupnosti so izzvala sporna stališča brazilskega predsednika Jairja Bolsonara, ki je vehementno zavrnil pomoč pri gašenju požarov v amazonskem gozdu, dosegle so nas tudi vesti o ponovnih poskusih mobilizacije venezuelske opozicije, ki si še vedno želi odhoda socialističnega voditelja Nicolása Madura.

Množičnih protivladnih protestov v Boliviji, Čilu, Ekvadorju in Kolumbiji ne gre označevati za »južnoameriško pomlad«, je v pogovoru za Delo poudaril poznavalec Latinske Amerike, profesor Gian Luca Gardini z nemške univerze Friedrich-Alexander-Universität. Pojasnil je, da protesti v resnici nimajo skupnega imenovalca, razen seveda zahtev po boljšem življenju. Veliko prebivalcev vseh štirih držav se je v zadnjem času izkopalo iz revščine, oblikoval se je srednji razred, ki pa še vedno nima dostopa do, denimo, kakovostne izobrazbe in zdravstvenih storitev. Z višanjem standarda se namreč višajo tudi ozaveščenost in zahteve do vladajočih garnitur, ki jih v Južni Ameriki prežema korupcija.



V Čilu in Kolumbiji je bila v ospredju mobilizacija srednjega razreda, ki mu je dovolj »zamujenih priložnosti in neizpolnjenih obljub« ter od vlade zahteva učinkovito delovanje – državljani so oblikovali tudi zahteve –, v Ekvadorju pa so po Gardinijevem mnenju protesti spolitizirani na ravni države in regije. Ukrepi socialdemokratskega predsednika Lenína Morena za sanacijo nestabilne ekonomije so bili docela moderirani; povišanje cen že tako poceni goriva je bilo minimalno, je ocenil sogovornik. Ulica je menila drugače. »Uresničevanje ukrepov so preprečili podporniki nekdanjega predsednika Rafaela Corree [nekdaj Morenovega zaveznika, zdaj nasprotnika], ki so povezani z venezuelskimi oblastmi,« je pojasnil profesor. V Boliviji, ki se je razdelila na podpornike in nasprotnike dosedanjega predsednika Eva Moralesa, je po Gardinijevem mnenju na preizkušnji kredibilnost političnih institucij. Nekdanjega predsednika, ki v kampanji pred vnovičnimi volitvami sodeluje iz Argentine, podpira približno polovica volivcev.
 

Ustavna kriza v Peruju, še vedno razburkana Venezuela

Podobno kot Bolivija in Ekvador je politično razdeljen tudi Peru, ki ga tuji mediji označujejo za nekdaj najstabilnejšo južnoameriško državo. Vrata perujskega parlamenta so trenutno zaprta, predsednik Martín Vizcarra, ki je prevzel vodenje države po odstopu Pedra Pabla Kuchynskega marca 2018, ga je razpustil septembra zaradi polen, ki mu jih je metala pod noge opozicijska večina v zakonodajnem telesu. Predvolilno ozračje – volitve bodo konec januarja – zaznamuje tudi sodni proces proti vodji opozicije Keiko Fujimori, hčeri nekdanjega perujskega voditelja Alberta Fujimorija, ki jo obtožujejo koruptivnega ravnanja.



Ameriško celino, če ne celo svet, še vedno deli tudi kriza v Venezueli. Kaže, da bo Maduro s podporo vojske še naprej vodil državo – momentuma ni izgubila le opozicija pod vodstvom Juana Guaidója, temveč tudi tako imenovana skupina Lima, ki jo sestavljajo regijske države in se je sestajala zaradi reševanja venezuelskega vprašanja. Glavni pobudnici skupine, desni vladi Čila in Kolumbije, je pojasnil Gardini, se soočata z nezadovoljstvom doma, kar spodkopava njuno kredibilnost »rešiteljic«.

Odmik od rožnatih vlad

Polariziranost je pomembna značilnost političnega parketa tako v državah kot regiji. Južna Amerika skorajda nima političnega središča tudi zaradi visoke stopnje neenakosti, ki jo različne ideologije obravnavajo vsaka po svoje, je razmišljal sogovornik. Politična razdeljenost je bila jeseni očitna v Boliviji, Ekvadorju, Peruju in Venezueli. Medtem ko je desni pol proti socialističnim politikam, levica v novem tisočletju še izraziteje nasprotuje ekonomskemu liberalizmu, ki je v devetdesetih letih minulega stoletja pripeljal regijo do gospodarske krize in poglobil dohodkovno neenakost v družbah.



Po mandatu neoliberalne vlade Mauricija Macrija se je v Argentini znova povzpela na oblast levica na čelu s predsednikom Albertom Fernándezom in podpredsednico Cristino Fernández de Kirchner, toda Gardini je prepričan, da je to izjema. Trend da je še vedno usmerjen stran od levih, tako imenovanih rožnatih vlad, ki so se oblikovale kot odgovor na desne vlade devetdesetih. »Argentina je izjema, peronizem, ki se je vrnil na oblast, ima dolgo zgodovino, zato mu je uspelo. Pogled je treba usmeriti v Čile, Brazilijo, Kolumbijo in Urugvaj,« je poudaril in dodal: »Predsedniku Fernándezu ne zavidam. Ne le da je prevzel vodenje države v času velike gospodarske krize, njegov manevrski prostor bodo ožile tudi desne vlade sosednjih držav, ki z Argentino tvorijo nedokončano carinsko unijo Mercosur – Paragvaj, Urugvaj in Brazilija.«

Pogled naprej ne seže prav daleč

Prihodnost odnosov med Argentino in Brazilijo je, če ob regionalni politični polariziranosti upoštevamo še hitro spreminjajoče se odločitve brazilskega predsednika Bolsonara, težko napovedati. Čeprav krhanje ekonomskih vezi držav Mercosurja ni v interesu Buenos Airesa in Brasilíe, bodo politike Fernándezove leve vlade in Bolsonarove desne gotovo vplivale na državi. Medtem ko je prvi predsednik – v kontekstu ekonomske krize zelo previdno – napovedal več socialnih politik, je Gardini opozoril, da morda v današnjem Čilu že vidimo odsev brazilske prihodnosti. Če bo Bolsonaro uresničeval neoliberalne politike, se bo gospodarstvo resda stabiliziralo, toda neenakost bo še večja.