V nadaljevanju preberite:

»Če bi se italijanski predsednik države v Ljubljani opravičil za žrtve med okupacijo dela slovenskega ozemlja, ki jo je italijanska vojska začela aprila 1941, bi se lahko razčistilo marsikaj, kar se je dogajalo pred 80 leti. Preizpraševanje bi se začelo tudi v italijanski javnosti, ki tega ne bi mogla ignorirati, in veliko bi jih bilo nad odgovori presenečenih. Lokacij za italijansko opravičilo ne manjka – med najbolj simbolnimi pa je Gramozna jama,« meni dr. Gorazd Bajc, redni profesor zgodovine na mariborski filozofski fakulteti.

»Razumevanje povojnega nasilja bi s tem končno dobilo svojo historično osmislitev, posledično pa bi olajšalo premagovanje travm, kar bi predvidoma – prej ali slej – privedlo tudi do sprave,« ocenjuje sogovornik. Ob praznovanju dneva spomina na žrtve fojb in eksodusa, 10. februarja, sta italijanska politika in javnost spet skoraj povsem pozabili na trpljenje, ki ga je v preteklosti povzročila italijanska okupacija v našem in tudi širšem prostoru.

Zgodovinar se sprašuje, kako se lahko v takem ozračju izvede čezmejni projekt Evropske prestolnice kulture. Ali se je slovensko in italijansko zgodovinopisje doslej sistematično in analitsko ukvarjalo s preučevanjem medvojnih in povojnih žrtev z obeh strani? Koliko žrtev je zahtevala italijanska okupacija med  drugo svetovno vojno in zakaj je Italija po letu 1947 izgubila Istro in Dalmacijo?  Kako je z medsebojnim spoštovanjem obeh narodov?