Raketiranje Sirije: Naloga je izpolnjena, čeprav je nejasna

New York – Raketni napad za večji del Američanov že ­ponika z zaslonov in iz zavesti. Umaknil se je v analitične razprave,­ v katerih se večina strinja, da je oster odgovor na domnevno uporabo bojnih strupov upravičen, razlikujejo se pri mnenju, ali ima predsednik pooblastila zanj. Ob sencah iz preteklosti je osrednje vprašanje, ali ZDA sploh imajo strategijo.

Več kot sto raketnih izstrelkov je po tednu dni celo razelektrilo napetost o morebitnem neposrednem spopadu vojaških sil, ki vlečejo niti sirske državljanske vojne. Razmerja na bojiščih so nespremenjena, obračunavanje pa se je preneslo v diplomatsko obstreljevanje sobotnega zasedanja varnostnega sveta Združenih narodov. Njegove prozahodne članice so prepričane, da so z odzivom na barbarizem uporabe prepovedanih bojnih strupov začrtale meje, ki naj jih ne bi prestopili tudi v tako brezupnih spopadih, kot je sedemletna kalvarija sirskega kotla.

Rusija je opozorila, da ustanovna listina Združenih narodov dovoljuje uporabo sile le v samoobrambi ali z dovoljenjem varnostnega sveta. A se ni mogoče izogniti priokusu cinizma, da je Moskva s podporo Bašarju al Asadu in ob s pravico veta ohromljeni svetovni organizaciji ključno pogonsko gorivo za sirski konflikt. Bolivijski veleposlanik Sacha Llorenti, ki se je s Kitajsko pridružil Rusiji pri obsodbi raketnega napada ZDA, Francije in Velike Britanije, je dejal, da »se proti domnevnim kršitvam mednarodnih pravil ni mogoče boriti s kršitvijo mednarodnih pravil«, in obtožil trojico vase zagledanega pravičniškega imperializma.
 

Zgodovinski spomin

Ameriška veleposlanica Nikki Haley je odgovorila na obtožbe s protinapadom, da se Rusija ne drži dogovora iz leta 2013, po katerem naj bi zagotovila, da bo režim v Damasku predal ali uničil zaloge bojnih strupov, Asad pa naj bi tako znova izrabil njeno zaščito. Po njenih besedah naj bi bile ZDA pripravljene znova udariti, če bo diktator krvavih rok znova prekršil konvencijo o bojnih strupih. Toda Washington doslej ni pokazal dokazov, da naj bi bil za napad v mestu Douma na obrobju Damaska odgovoren režim, pri čemer se sklicujejo na to, da so jih zbrali z obveščevalnimi metodami, objava pa bi razkrila metoda zbiranja in ogrozila obveščevalne vire.

To zbuja neprijetne spomine na upravičevanje napada na Irak z izmišljenim orožjem za množično uničevanje. Donald Trump jih je v soboto okrepil s sporočilom »Naloga izpolnjena«, besedami, ki so visele nad glavo Georgeu Bushu mlajšemu, ko je nekaj tednov po vdoru v Irak na ameriški letalonosilki Abraham Lincoln zatrdil, da je večina bojev končana. Trump je seveda brez zgodovinskega spomina in robato neobčutljiv, kar je včeraj dokazal s trditvijo, da je bil »sirski napad izveden tako vzorno, s takšno natančnostjo, da so ga lažni mediji lahko spodnašali le z očitki o uporabi izraza 'naloga izpolnjena'«, nato pa spodbudil sledilce na twitterju, naj ga na široko uporabljajo.

Zaprta vrata

Ključno je vprašanje, kaj je sploh naloga. Po mnenju mnogih političnih analitikov v Washingtonu je bil vojaški odgovor izveden spretno, saj je Bela hiša vključila vanj še dve državi, ga omejila na eno noč in se izognila tarčam, ki bi lahko izzvale odziv Asadovih zaščitnikov, Rusije in Irana. Toda kot pravi Meghan O'Sullivan, ena od svetovalk za nacionalno varnost v vladi Busha mlajšega, akcija ni niti malo razjasnila ciljev ameriške politike v regiji. Po trditvah kritikov so z njo dosegli zelo malo, predsednik pa je brez pooblastila kongresa presegel pooblastila.

»Sirci bolj kot kadarkoli potrebujejo našo pomoč, Trumpova vlada pa nima jasne strategije o končanju spopadov, namesto tega je zmanjšala humanitarno pomoč in zaprla vrata beguncem,« je opozoril Noah Gottschalk iz organizacije Oxfam America, ki se bori proti revščini. Če so ZDA leta 2016 sprejele 12.587 beguncev iz Sirije, so jih v zadnjih petih mesecih le enajst. Trumpa mednarodna diplomacija ne zanima, državo vidi le kot prizorišče boja proti skrajnežem Islamske države (v kateri razglaša zmago), za zapleteno državljansko vojno pa se ne zmeni, zato je konec marca razglasil, da naj bi se ZDA umaknile in naj za mir poskrbijo drugi.

Nagonski odzivi

Diplomacija in vojska sta doslej trdili, da ne bodo ponovili napake iz Iraka in Libije, zato naj bi približno 2000 ameriških vojakov še dolgo ostalo v vzhodnem delu države, kjer sodelujejo s Kurdi in Sirskimi demokratičnimi silami, ter vzdrževalo strateško ravnotežje z Iranom in njegovim povezovanjem z režimom v Damasku. Prihajajoči zunanji minister Mike Pompeo in novi svetovalec za nacionalno varnost John Bolton zagovarjata soočenje s Teheranom, ne umikanje pred njegovim vplivom.

Toda Trumpove politike ne vodijo (predvidljivi) strateški interesi, pač pa trenutni vzgibi in nagonski občutki, kaj si želi njegovo volilno telo. To je naveličano ameriških vojn, na skrajni ameriški desnici pa nekateri podobno kot levičarski zagovorniki protiameriške paranoje trdijo, da je to velika zarota »globoke države«, s katero se želijo ZDA vplesti v nov poseg na Bližnjem vzhodu.