V nadaljevanju preberite: 

»Sredi najgloblje zime sem dojel, da obstaja nekje v meni nepremagljivo poletje. In to me osrečuje. Kajti to mi daje vedeti, da ne glede na to, kako se bo svet obrnil proti meni, obstaja nekje v meni nekaj močnejšega – nekaj boljšega, kar vse, kar je proti meni, nemudoma potiska nazaj.«

To je v enem od svojih esejev napisal Albert Camus, francoski filozof, novinar in pisatelj pa tudi eden najmlajših dobitnikov Nobelove nagrade za književnost, ki so mu jo leta 1957 podelili dve leti in pol pred njegovo prerano smrtjo. Vsakič, ko se začno zimske olimpijske igre, se spomnim tega »nepremagljivega poletja«, ki tli v človeških dušah, in čeprav je moj pogled prikovan na sneg in led, jaz na teh progah in arenah vidim ogenj. Kajti ne glede na tisti sloviti rek Pierra de Coubertina, ustanovitelja Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), da »najpomembneje ni zmagati, temveč sodelovati, in da bistvo življenja ni v osvajanju, temveč v dobrem bojevanju«, v vsakem od teh olimpijcev tli žar šampiona, ki mora najprej premagati samega sebe, nato pa morda osvojiti tudi zlato, podobno soncu, ki nikoli ne preneha sijati.