Prisluškovanje kot priljubljena metoda političnega boja

Srbski predsednik je sredi sezone letnih dopustov državljanom na pladnju serviral prisluškovalno afero. Aleksandar Vučić je izjavil, da so mu s prekinitvami prisluškovali četrt stoletja. Po oceni beograjskega centra za varnostno politiko v Srbiji prisluškujejo skoraj milijon ljudem.

Čeprav je Vučić za prisluškovanje neposredno obtožil svojega predhodnika Borisa Tadića, na podlagi dokumentov tajnih policijskih služb, ki so veljale za strogo varovano državno tajno, se je tresla gora in rodila miš. Politične afere so vseh sedem let po prihodu Vučića v dvorec na Andrićevem vencu na dnevnem redu, njihov cilj pa je ponižanje političnih nasprotnikov in odvračanje pozornosti javnosti od drugih problemov. Tako je tudi nova prisluškovalna afera hitro padla v pozabo.

Nadzor tajnih služb

Nihče si tudi ne razbija glave zaradi ocene neodvisnega raziskovalnega beograjskega centra za varnostno politiko (BCBP), da v Srbiji prisluškujejo od 800 tisoč do milijona državljanom. Njihovo oceno je treba vzeti z rezervo, čeprav je ni nihče skušal ovreči. V Srbiji prevladuje prepričanje, da vsi prisluškujejo vsem, ne glede na njihove programske in ideološke razlike. Prisluškovanje je priljubljena metoda političnega boja že vse od najbolj razvpite prisluškovane afere, ko se je moral prvi mož policije v bivši Jugoslaviji Aleksandar Ranković politično upokojiti, ker je domnevno prisluškoval Titu.

Medijski analitiki so se zadovoljili z vprašanjem, ali je Vučić z razkritjem državne tajne na zasebni televiziji TV Pink storil kaznivo dejanje in ali je Tadić tako kot Vučić nezakonito prisluškoval svojim političnim nasprotnikom. Tadić je Vučićeve navedbe zanikal in postavil vprašanje, kako se je šele razbohotilo prisluškovanje, ki naj bi prevladovalo v času njegove vladavine, zdaj, ko ima Vučić absolutno oblast.

Vučić je posredno odgovoril, da se ga opozicijski voditelji bojijo, ker lahko o vsakem razkrije kar hoče in kadar se mu zahoče. Nihče ni več skušal dobiti odgovora na glavno vprašanje, ali in komu vse je Vučić nezakonito prisluškoval. Javnosti tudi ni zanimalo, kakšna kazniva dejanja so bila pri tem storjena. Dejstvo je, da si je Vučić že na začetku pohoda na oblast zastavil za prvi cilj prevzem nadzora nad uradom za koordinacijo policijskih in vojaških tajnih služb. To funkcijo je šele pred kratkim, ko je ocenil, da je dovolj močan, prepustil policijskemu šefu Nebojši Stefanoviću.

Politični realistični šov

Haaški obsojenec in bivši Vučićev šef Vojislav Šešelj je v priporu izjavil, da je Vučić leta 2008 kupil napravo za prisluškovanje strankarskim kolegom in Tadiću. Vodja radikalcev je še razkril, da mu je Vučić prinašal v Haag magnetograme telefonskih pogovorov Tadića in tedanjega voditelja Srbske napredne stranke Tomislava Nikolića. Analitiki so takrat sumili, da je bil Vučić krt v službi državne varnosti znan kot Tekač, ki je Šešlja oskrboval z informacijami. V oči tudi bode, da Vučić ni odvzel poslanskega mandata Šešlju, ta pa se izogiba napadom na svojega političnega učenca.

Glavna in odgovorna urednica časnika Nova ekonomija Biljana Stepanović je ocenila, da je Vučićevo delno razkritje tajnega dokumenta varnostno informativne agencije (BIA) presedan. Po njenem gre za politični realistični šov, ki povzroča Srbiji veliko škode. V njegovem ravnanju vidi osebne in ne državne interese. Po oceni drugih se v Srbiji nered doživlja kot red, tretji pa opozarjajo, da je poslušnost enemu človeku nadomestila državne institucije.