Prijateljstvo je preraslo v strategijo

Sporazum o vseobsegajočem strateškem partnerstvu, ki sta ga v sredo podpisala ruski predsednik in severnokorejski voditelj, je vznemiril svet. Poglejmo, kaj točno prinaša.

Kakšne novosti prinaša v odnose med Moskvo in Pjong­jangom sporazum, ki sta ga podpisala Vladimir Putin in Kim Džong Un?

Sporazum je dvostranske odnose dvignil na višjo raven na vseh področjih, vključno s trgovino, naložbami, raziskovanjem vesolja, jedrsko energijo, pa tudi kulturnimi in vsemi drugimi odnosi. Najpomembnejši je njegov del, ki obljublja takojšnjo vojaško pomoč, če bi se katera država soočila z oboroženim napadom. Putin ga je poimenoval »prelomni dokument«. Sporazum ima v resnici elemente novega varnostnega mehanizma, ki bi lahko bil velika težava za ZDA in njihove ­zaveznike.

Preden je Putin prispel v Pjongjang, se je zahvalil za podporo

Bi lahko na podlagi tega sporazuma severnokorejske vojake mobilizirali za vojno v Ukrajini?

Teoretično bi jih lahko, vendar so ruski mediji takoj pojasnili, da za kaj takšnega ni potrebe in da je strateško sodelovanje s Pjong­jangom za Moskvo predvsem nekakšen odbijač v odnosih z Zahodom.

Kako se je na sporazum odzvala Južna Koreja?

Vodstvo v Seulu je takoj opozorilo na velik preobrat v politiki do Ukrajine. Do zdaj je Južna Koreja tej državi pošiljala zgolj človekoljubno pomoč in ji nudila moralno oporo, pa tudi različno opremo, kot so plinske maske in medicinske potrebščine, v četrtek pa je dala vedeti, da zdaj razmišljajo tudi o pošiljanju orožja ukrajinski vojski.

Vendar zakon o trgovini prepoveduje izvoz orožja, razen ko gre za miroljubne namene. To je omejitev, ki si jo je določila sama Južna Koreja, podobno, kot so to storile Švedska, Nemčija ali Norveška, ki so medtem odstranile te ovire. Da bi lahko Južna Koreja izvažala orožje v Ukrajino, bi moral njen parlament spreme­niti omenjeni zakon.

Ker je večina poslancev v parlamentu iz opozicijske stranke, ki ima do zunanje politike povsem drugačna stališča od južnokorejskega predsednika Jun Sok Jola, je težko pričakovati, da bi se lahko čez noč zgodil takšen preobrat.

Putin Severno Korejo spreminja v jedrsko vojaško oporišče

Kakšen bi bil v tem primeru odgovor Rusije?

Putin je na tiskovni konferenci, ki jo je imel med obiskom v Viet­namu, Južno Korejo opozoril, da bi bilo pošiljanje orožja v Ukrajino »velika napaka«. »Če bo Južna Koreja Ukrajino oskrbovala z orožjem, ji odgovor ne bo všeč,« je dejal v Hanoju.

Ruski predsednik je poleg tega izjavil, da njegova država razmišlja o spremembi doktrine o uporabi jedrskega orožja. Po sedanji doktrini bi lahko Rusija posegla po jedrskem orožju kot odgovoru na napad ali če bi konvencionalni napad na njeno ozemlje pomenil eksistencialno nevarnost za državo. Od začetka vojne v Ukrajini se radikalni vojaški funkcionarji v Moskvi zavzemajo za znižanje praga pri uporabi jedrskega orožja, čeprav je Putin ponovil, da ni potrebe po preventivnem jedrskem napadu.

Bo Rusija oskrbovala Severno Korejo z orožjem, ki ga ta država nima in ga nikjer drugje ne more dobiti?

Odprta je tudi ta možnost. Rusija bi lahko dopolnila arzenal severnokorejske vojske z visoko preciznim orožjem. Putin si predvsem želi vzpostaviti vzporednico tistemu, kar zdaj Zahod pošilja Ukrajini. Sporazum s Pjongjangom je treba opazovati predvsem kot odsev dogajanja med Natom in Kijevom v ogledalu.

Putin in Kim bosta ves dan utrjevala meddržavne vezi

Kakšno je stališče Kitajske do strateškega sodelovanja med Rusijo in Severno Korejo?

Kitajska se za zdaj drži na strani, kar zadeva partnerstvo med Putinom in Kim Džong Unom. Do zdaj je imela velik vpliv tako na Severno Korejo kot na Rusijo oziroma, natančneje povedano, obe državi sta bili izrazito odvisni od Kitajske. Z zviševanjem temperature v severovzhodni Aziji si želi Putin tudi Pekingu – ne samo Washingtonu – sporočiti, da še ni pokazal vseh kart in da je prekmalu za trditve, da je on zdaj »mali brat« v primerjavi s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom.

Po marsičem se zdi, da Kitajski zbliževanje med Putinom in Kim Džong Unom ne ugaja. Prvič: s tem se je povečala nevarnost nadaljnjega zaostrovanja napetosti in celo oboroženega izzivanja s severnokorejske strani, kar bi za Peking pomenilo, da mora večino oboroženih sil usmeriti proti Korejskemu polotoku namesto proti Tajvanu.

In drugič: Putinove izjave (celo bolj kot izjave Kim Džong Una) o novem varnostnem sistemu na Daljnem vzhodu dajejo nove argumente Natu, da poveča svojo dejavnost v Tihem oceanu, čeprav je smisel njegovega obstoja v čezatlantskem zavezništvu.

Obstaja možnost vzpostavit­ve protizahodne osi, ki bi povezala Rusijo, Severno Korejo in Kitajsko?

Trenutno ne. Pravzaprav je celo mogoče pričakovati, da si bo Kitajska po tihem prizadevala oslabiti strateško zavezništvo med Moskvo in Pjongjangom. Xi Jinping pravzaprav ne zaupa Putinu in se boji, da bi lahko ta ob naslednji potezi na Daljnem vzhodu popolnoma zanemaril kitajske interese.

Vodstvu v Pekingu prav tako ne ugaja, da so se v neposredno kitajsko sosedstvo vrnili zvoki hladne vojne. Južnokorejski analitiki menijo, da se v senci vojne v Ukrajini zaostruje spor med vrednostnimi in političnimi sistemi in da bo Korejski polotok območje, na katerem se bo ta spopad znova razplamtel. Kitajska si trenutno tega ne želi. Še vedno mora biti v dobrih odnosih z največjimi trgovinskimi partnerji, da bi lahko izpeljala gospodarsko okrevanje, ki ga ogrožajo ameriške in evropske carine na njene električne avtomobile, pa tudi sankcije za vrsto njenih gospodarskih družb.

Luksuzna limuzina in psa pasme pungsan

Kakšen vpliv ima Kitajska na Putina in Kim Džong Una? Bi lahko preprečila njuno strateško sodelovanje, ki bi ogrozilo Južno Korejo, Japonsko in ZDA?

Največji problem Xi Jinpinga je, da Zahod misli, da ima on veliko večji vpliv na oba, kot ga ima v resnici. Kitajska drži nekaj niti v svojih rokah, a še zdaleč ne vseh. Zato je za Xi Jinpinga najhuje to, da bi ga lahko znova okrivili ­podpiranja protizahodne osi.

Kitajska dejansko nima veliko manevrskega prostora, ko gre za strateška in varnostna vprašanja, ker se razmere v Južnokitajskem morju zaostrujejo. Zlasti med Pekingom in Manilo. Konec koncev se ne sme zanemariti kitajske sposobnosti, da se zna iz položaja izgubarja premakniti v položaj ­dobitnika ali celo zmagovalca.