Preživetveni instinkti Borisa Johnsona

Prihodnji britanski premier je za novinarje zanesljiv vir kontroverznosti, humorja in dobrih zgodb, v katerih ponavadi sam igra glavno vlogo. Za člane britanske konservativne stranke je voditelj, ki jim je bil pripravljen obljubiti najtršo možno različico izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, verjetno zadnja možnost za uresničitev brexita. Za večino njegovih volivcev pa je predvsem »Boris«; eden izmed redkih politikov, ki jim prikličejo nasmeh na obraz, tudi ko v življenju ni nič pretirano smešnega.

Boris Johnson je po objavi izidov volitev za prihodnjega voditelja konservativcev priznal, da bo marsikdo podvomil o modrosti njegove izvolitve, a tudi opozoril, da nihče nima monopola nad modrostjo. Konservativci so po njegovem skozi čas pokazali, da imajo najboljše instinkte in najboljši način njihovega uravnoteženja. Prepričan je, da se je stranka znova znašla pred podobnim izzivom: »kako uravnotežiti instinkt za sodelovanje z drugimi in instinkt za vladanje samemu sebi«. In da je on tisti, ki ji lahko pomaga razrešiti to dilemo. 

Za brexit tik pred zdajci

Za mojstra uravnavanja instinktov se je pokazal tudi 55-letni evroskeptik, ki je pred štirimi leti kolebal med tem, ali naj podpre izstop Združenega kraljestva iz EU ali naj se pridruži kolegu Davidu Cameronu pri prepričevanju volivcev, da je vztrajanje pri statusu quo varnejša možnost. Odločil se je tik pred zdajci; in kot se je pozneje pokazalo, za bistveno lažjo možnost.



Imel je tudi nekaj sreče. Cameron je pred volitvami leta 2015 obljubil, da bodo konservativci ob morebitni zmagi izvedli referendum o članstvu v EU. Nihče, niti takratni premier, ni verjel, da lahko stranka dobi večino vseh glasov in da bo morala dejansko izpolniti to obljubo. Toda volivci so konservativce izvolili na oblast.



Ko je Cameron v enem od predvolilnih intervjujev nekdanjega londonskega župana omenil kot potencialnega naslednika, Johnsonov čas več kot očitno še ni prišel. Tudi prihodnji britanski premier je mislil tako: »Veliko večja verjetnost je, da se bom reinkarniral kot oliva, da me bodo zaklenili v zavržen hladilnik oziroma da bom obglavljen z letečim frizbijem.«

Sodeč po Johnsonovi zmagi na volitvah za novega vodjo konservativne stranke, njegove možnosti za vzpon na najvišji položaj v britanski politiki vendarle niso bile tako majhne. Kot nekdanjemu prebivalcu Etona in Oxforda mu je bila izrazito naklonjena tudi statistika. Johnson bo že 20. britanski ministrski predsednik, ki je hodil na elitno zasebno šolo in 28. z diplomo z ene izmed najboljših univerz na svetu.

Magnetizem v izobilju

Slovenski novinarji smo lahko Johnsona videli v elementu, ko je kot britanski zunanji minister obiskal Slovenijo pred dvema letoma, ob 25. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama. Johnson je priletel v Ljubljano, se srečal s predsednikom Borutom Pahorjem, premierom Mirom Cerarjem in zunanjim ministrom Karlom Erjavcem, odgovoril na nekaj že neštetokrat odgovorjenih vprašanj o brexitu, nato pa odhitel v Narodno galerijo na sprejem, ki ga je pripravilo britansko veleposlaništvo in na katerem je bilo bistveno več ljudi, kot se jih sicer udeleži podobnih dogodkov. Ni bilo težko ugotoviti, zakaj.



Johnsonov magnetizem ni ugasnil niti takrat, ko je zapustil britanska tla. Odločitev Therese May, da ga bo ob prevzemu oblasti imenovala za zunanjega ministra, je bila z vidika vidnosti britanske diplomacije v svetu ena od boljših, ki jih je sprejela. Z vidika stabilnosti njene vlade pa ena od slabših.