Preigravanje posledic še enega odloga

Britanska premierka Theresa May bo na današnjem izrednem vrhu voditelje Evropske unije poskusila prepričati, da spet preložijo predvideni datum brexita, in ji tako dodelijo nekaj dodatnega časa za iskanje izhoda iz slepe ulice, v kateri se je po trikratni parlamentarni zavrnitvi sporazuma o izstopu znašla njena država.

Njena prizadevanja po iskanju rešitve ne bodo nujno obrodila sadov in to je tveganje, ki ga bodo v primeru potrditve novega podaljška morali sprejeti tudi voditelji EU. Britanska vlada prosi za preložitev brexita do 30. junija, toda EU je ta datum v preteklosti enkrat že zavrnila. Voditelji bodo od britanske vlade najverjetneje zahtevali, da privoli v daljši odlog, morda tudi do leta dni. Težava je, ker taka alternativa prinaša nevarnosti tudi za EU in partikularne interese posameznih članic. O teh se je gotovo lahko prepričala tudi Theresa May, ki je dan pred vrhom obiskala Berlin in Pariz.
 

Macronova evropska računica

Ni mogoče, da bi Združeno kraljestvo držalo v šahu 27 držav članic EU. Morda res v tem duhu je francoski predsednik Emmanuel Macron pričakal na sinočnji delovni obisk britansko kolegico Thereso May. Francosko predsedstvo pričakuje, da Združeno kraljestvo (do danes) razkrije »verodostojen načrt, podprt z večino«; v nasprotnem »bo London de facto sam izbral izstop brez dogovora. [...] Naj ta novi načrt pomeni volitve ali referendum ali kakšno drugo rešitev, kot je carinska unija? Ni moja naloga odločiti o tem, čeprav smo odprti. To mora povedati London in to zdaj.«



S temi besedami je Emmanuel Macron pred kratkim opozoril, da EU ne more biti »trajna talka« politične krize na Otoku. Pred dnevi, ko je bil pri njem na obisku irski premier Leo Varadkar, je tudi poudaril, da »mora biti prioriteta dobro delovanje EU in enotnega trga«. Francija in Evropa da ne bosta nikoli pustili na cedilu Irske in Ircev, naj se zgodi karkoli. Prav tako je bil jasen, da britansko zavlačevanje – najprej je bil razhod predviden za 29. marec, nato za 12. april, zdaj je Theresa May predlagala 30. junij – ne more biti samoumevnost. Zakaj ne? Če bi se ločitev, kot je brati preigravanja, še zavlekla, bi se Britanci udeležili skorajšnjih evropskih volitev, določili razmerje političnih sil v parlamentu, sodelovali pri imenovanju predsednika komisije, pri potrjevanju večletnega finančnega načrta, pri sprejemanju in blokiranju odločitev ... S tem bi morda res pokvarili Macronovo evropsko računico, kajti Francija bi s takojšnim britanskim odhodom v evropskem parlamentu pridobila pet sedežev; in večine med njimi se nadejajo macronisti.

Da bi se EU in Združeno kraljestvo razhajala še mesece, po Macronu – ki najprej ni hotel brexita, zdaj pa ostri diskurz – ni mogoče. Po nedavnem pisanju Financial Timesa morda zato ne, ker francoski predsednik lovi svojo degaullovsko zgodovinsko priložnost v neredko delikatnem francosko-britanskem razmerju: tako kot je Charles de Gaulle leta 1963 dal veto na britanski vstop v Evropsko gospodarsko skupnost, bi lahko zdaj Macron pahnil Britance iz EU.
 

»Turneja prosjačenja« z napako

Gospa May pri svoji šefinji, se je ob obisku britanske premierke pri nemški kanclerki Angeli Merkel iz »turneje prosjačenja« norčeval vrhovni brexitovec Nigel Farage. K slabemu vtisu je pripomogla zamuda nemške prvakinje na rdečo preprogo pred lastno kanclersko palačo, a Nemčiji nikakor ni vseeno, kaj se dogaja z EU in Združenim kraljestvom.

Nemški liberalci so v torek opoldne pred kanclersko palačo razstavili reklamni napis: »Draga Theresa May, 'just do it', ustavi brexit!«. Ta je bil strateško postavljen, da sta ga Mayeva in Merklova lahko videli s kanclerskega balkona. Številni Nemci si želijo čudežnega izginotja brexita, saj njihovo izvozno usmerjeno gospodarstvo po njem pričakuje težave, državno blagajno pa najbrž čaka večji prispevek za EU. Na obeh straneh Rokavskega preliva pa čudežev za zdaj ni videti, zato bi Nemci vsaj radi pomagali preprečiti kaotičen izstop iz Unije, čeprav ne za ceno enotnosti in blagostanja preostalih članic.



V kakšno past so se ujeli Britanci z referendumom, kažejo mrzlična prizadevanja premierke za preložitev brexita. Velika večina Škotov je za EU, na Severnem Irskem se medtem krepijo pozivi k odcepitvi od Združenega kraljestva in združitvi z Irsko. Nemška kanclerka je prejšnji teden obiskala Dublin ter vztrajala pri upoštevanju in ščitenju irskih interesov.

Vsi Nemci pa ne verjamejo, da ima EU v rokah večino adutov, nekateri se celo strinjajo s konservativno voditeljico spodnjega doma britanskega parlamenta Andreo Leadsom, da brexit brez dogovora ne bi bil »niti približno tako slab, kot verjamejo mnogi«. Še posebno če bo, kot obljublja, Londonu pomagal predsednik ZDA Donald Trump, ki EU, nasprotno, žuga z avtomobilskimi in drugimi kazenskimi carinami. V svoji evropski igri »deli in vladaj« bi rad zlomil tudi francoski upor proti uvozu ameriških kmetijskih izdelkov. Ob morebitni preložitvi brexita zato tudi Nemci zahtevajo stroga merila britanskega sodelovanja z EU in nastop na evropskih volitvah – brez dvoma v upanju, da bodo te zabeležile drugačne občutke britanske večine od referenduma iz junija 2016.