Pregled tedna: Klovnovski optimizem ter zmagoslavje kulta ignorance

»V ZDA živi kult ignorance, vedno je živel. Ta vrsta antiintelektualizma je spletla trajno nit, ki se suče skozi našo politično in kulturno življenje ter se je napajala z lažno trditvijo, češ demokracija pomeni, kako je 'moja ignoranca povsem enako dobra kot tvoje znanje'.« 

Na to je opozoril ameriški pisatelj Isaac Asimov – Donald Trump je bil takrat še otrok –, a ga očitno nismo vzeli resno, kot da ne bi že takrat vedeli, da bo tisto, kar imajo najprej ZDA, prej ali slej imela tudi Evropa. Tako so se tudi v naše politično in kulturno življenje namestili in kult in neznanje in kult neznanja. Skratka, dobili smo 3 v 1 in tega dolgo sploh nismo opazili.


 

Falun Gong

Malo po polnoči 20. julija 1999 so agenti v civilu iz njihovih hiš odpeljali več deset privržencev Falun Gonga in jih odvedli neznano kam. Akcija je bila izvedena sočasno v več mestih po vsej Kitajski. Tako se je začela ena najbrutalnejših represij nad člani nekega kulta, ki, vsaj na začetku, ni bil subverziven, in tudi na noben način politično opredeljen.

Falun Gong dobesedno pomeni »urjenje kolesa zakona« ter je mešanica elementov budističnega učenja in taoistične tradicije, katerega cilj je človekovo samoizpopolnjevanje, tako telesno kot duhovno. Na vrhuncu svoje popularnosti je menda združeval več kot sto milijonov privržencev, česar se je – še posebno ko so se mu pridružili številni bivši vojaški in državni uslužbenci – ustrašil kitajski partijski vrh. Zatrtje kulta je bilo strah vzbujajoče. Ni znano, koliko članov so ubili v obdobju med letoma 2000 in 2009, ko je bil pregon najhujši, a nekateri (tuji) raziskovalci omenjajo celo število 65.000.

Ergo ■ Čeprav se je prakticiranje kulta Falun Gong razširilo tudi po naši celini, Evropa nikoli ni kazala simpatij do mističnih kultov kakršnekoli vrste, zato na ravni visoke politike temu pogromu ni dajala velikega pomena. Evropski državniki so blago opozarjali kitajske voditelje, da brutalnost v obračunu s privrženci Velikega zakona, kot se kult imenuje še danes, ne pripomore k prepričanju, da je Kitajska »benevolentna avtokracija«, s katero se demokracija lahko povsem dobro razume. Falun Gong je dvajset let po začetku represije samo še senca tega, kar je bil nekoč. A vseeno živi naprej. Vendar lahko znotraj kitajskih meja vidite njegove privržence smo še v Hongkongu. Vprašanje, do kdaj še.

​Ich bin ein Hongkonger*

Tako je svoj članek o dogajanju v Hongkongu za časopis Foreign Policy naslovila moja kolegica in prijateljica Melinda Liu. Namigovala je, seveda, na znamenito stavko ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja iz govora, ki ga je imel v Berlinu 26. junija 1963: »Pred 2000 leti je bil izraz največjega ponosa Civis Romanus sum (Sem državljan Rima). Danes, v svetu svobode, je izraz največjega ponosa Ich bin ein Berliner**.«

Še ne teden dni po tem, ko je Melinda v svojem članku premišljevala, ali je sedanji Hongkong to, kar je bil nekdanji z zidom razdeljeni Berlin, so se v Dišečem pristanišču odvili do zdaj najnevarnejši nemiri. Moški v belem so tepli aktiviste v črnem in do ponedeljka zjutraj je bilo v bolnišnici zaradi lažjih in težjih poškodb 45 posameznikov. Vprašanje Melinde Liu, ali se nekdanja britanska kolonija spreminja v torišče nove hladne vojne, je bilo s tem krvavo ilustrirano.

Ergo ■ »Vsi svobodni ljudje, kjerkoli že živijo, so državljani Berlina, zato tudi sam, kot svoboden človek, s ponosom rečem –​ Ich bin ein Berliner!« je ponovno vzkliknil Kennedy.

No, v današnjem času, ko dvomimo o vsem, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, ali smo morda iz demokracije naredili kult? Morda je odgovor pritrdilen, pa vendar, ali smo lahko svobodni v kateremkoli drugem sistemu kot v demokraciji? In, ali lahko demokracijo tako deformiramo, da tudi v njej ne bomo več svobodni? Očitno lahko, in to na natanko takšen način, pred katerim je svaril Isaac Asimov. Ko »moje neznanje postane enako dobro kot tvoje znanje«.


 

​Boris

Ko je Alexander Boris de Pfeffel Johnson v torek postal novi premier Velike Britanije, so ZDA stopile na evropska tla. Pa ne le zato, ker je bil rojen na newyorškem Manhattnu, ampak tudi zato, ker mu ponekod že pravijo »britanski Trump«.

Podobnosti res obstajajo. Ne le v videzu in barvi las. Ameriškega predsednika in britanskega premiera najbolj povezuje klovnovski optimizem, ki ga ljudstvo vse bolj potrebuje. Ni mu treba biti utemeljen z vsaj solidnimi argumenti, pomembno je, da človek na vrhu vsak dan ponavlja »mi to zmoremo«, in že samo s tem naciji zagotavlja boljšo prihodnost. Je ta boljša prihodnost pisana laž? Odgovor na to vprašanje migota nekje med tistimi, ki ne vedo veliko in tudi ne želijo vedeti kaj več, in tistimi, ki vedo zelo veliko, pa svojega znanja niso sposobni pretvoriti v dobro politiko.

No, med Johnsonom in Trumpom je za zdaj veliko več razlik kot podobnosti. Britanski premier je brexitovec, a ne tudi protekcionist, in – za zdaj – si je težko predstavljati, da bi tistemu delu prebivalstva, ki se je na Otok od nekdo priselil, sporočil, da »gre lahko nazaj, od koder je prišel«. Največja razlika med njima je, da gre Trumpu ameriška razdeljenost na roko in da namerava zadržati, če ne celo poglobiti jez med svojimi volivci in preostankom države. Johnson, ki je kot deček sanjal o tem, da bo postal kralj sveta, potrebuje združeno kraljestvo v prvotnem pomenu besede.

Ergo ■ Večji problem, kot so podobnosti med Borisom in Donaldom, je to, da postaja politični oder v Britaniji, tako kot tudi v ZDA, ring, v katerem se borijo osebnosti, pripravljene, da se v vsakem trenutku lahko spremenijo v kultne voditelje. Vse pogosteje berem analize britanskih avtorjev o tem, kako se konservativci in laburisti vedejo podobno; oboji ploskajo svojim vodjem, kadar ti govorijo politično neuresničljive, a populistično mamljive neumnosti, in kadar jim pred očmi menjavajo teze ter mešajo pojme, na katerih je do zdaj počival globalni red. Voditelji postajajo nedotakljivi tudi takrat, ko dokazano ne znajo voditi. Kot da bi človek 21. stoletja spet potreboval kult, utemeljen na polovičnem znanju ali celo popolnem neznanju, da bi si pod takšnimi osebnostmi sploh lahko predstavljal prihodnost. Samo še malo, pa bo ta naš krasni novi svet pripravljen na halucinogene, ki bodo resničnost spremenili v dojemanje. Se bomo takrat bolje razumeli ali pa se sploh ne bomo razumeli več? Grem do police s knjigami. Moram najti Aldousa Huxleyja.

LSD

V zgodovinskem angleškem mestu Godalming je bil 26. julija pred 125 leti rojen Aldous Leonard Huxley. Njegova literatura in filozofske razprave, pisane in izgovorjene na predavanjih v Vedanta Society v Južni Kaliforniji, so pustile izjemno sled. Za generacijo, ki je dozorevala v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, je bil gotovo kultni pisec.

Huxley je bil zagovornik psihoaktivnih drog. Trdil je, da meskalin in LSD pomagata človeku videti svet, kakršen je, in ne samo takšnega, kakršnega smo se ga navadili doživljati, stanje, v katerem si se znašel po zaužitju takšnih sredstev, pa je imenoval »zavest na svobodi«. Niti slučajno ni zagovarjal stališča, da bi moral ali smel vsak posegati po drogah, prav nasprotno. Zadnji dan svojega življenja je prosil ženo, da mu vbrizga injekcijo z LSD. Umrl je, kot se je ona spominjala, z »lepim izrazom na obrazu«. To je bilo 22. novembra 1963, samo nekaj ur, preden so ubili predsednika J. F. Kennedyja, o katerem se je šepetalo, da naj bi tudi sam poskušal izvedeti, v katere vse svetove lahko pride s pomočjo te droge. Le tri leta pozneje so v Združenih državah LSD prepovedali.

Ergo ■ »Znanje pridobimo takrat, ko nam uspe novo izkušnjo vstaviti v sistem koncepta, ki je zasnovan na naših starih izkušnjah. Po drugi strani pa razumevanje pride takrat, ko se osvobodimo starega in omogočimo neposreden in neposredovan stik z novim, kadar iz trenutka v trenutek našega obstoja omogočimo skrivnost.« Tako je Huxley v predavanju Znanje in razumevanje pojasnil razliko med njima. Znanje, je dejal, lahko delimo s pomočjo besed in simbolov. Razumevanje pa je vedno samo naše, o njem se lahko pogovarjamo, vendar ga z drugimi nikakor ne moremo deliti.

Huxleyjev rojstni dan je za številne znanstvenike, filozofe in psihiatre vedno znova priložnost, da postavijo vprašanje, ali bi morali danes premisliti vlogo drog v različnih terapijah. Ravno tako je priložnost za zgodovinarje, da se spomnijo ere LSD v svetu rocka, poezije, filma in slikarstva. To temo bomo zapustili brez zaključka. No, Huxleyju se kot človeku, ki je imel pogum opazovati svet v vseh dimenzijah, v katerih se mu je bil ta pripravljen razpreti, globoko klanjamo v vsakem primeru. »Morda je ta svet pekel nekega drugega planeta,« je govoril in bil pri tem pripravljen razumeti, zakaj bi bilo temu lahko tako. »Obstajajo stvari, ki jih poznamo in stvari, ki jih ne, a med enimi in drugimi so vrata dojemanja.«

Najnevarnejše mesto na svetu

Severna Koreja je v četrtek v Vzhodno morje izstrelila projektila, od katerih je vsaj eden poletel okoli 690 kilometrov, in vsaj eden je, kot so potrdili tako ameriški kot južnokorejski vojaški strokovnjaki, »novi tip« rakete. Šlo je za sporočilo voditelja Kim Džong Una njegovemu prijatelju Trumpu in »bratu« Mun Dže Inu (južnokorejskemu predsedniku), da mu nikakor ni všeč, ker bodo vojaki Združenih držav in Južne Koreje prihodnji mesec spet izvedli manevre in tako, seveda, pilili potencialni napad na komunistično državo na severu polotoka.

Projektila sta bila zadosten vzrok, da se je začelo o Korejskem polotoku ponovno pisati kot o »najnevarnejšem mestu na svetu«. No, dan pred tem je v Afganistanu, ne daleč od Kabula, v samomorilskem napadu motorista, natovorjenega s strelivom, umrl 27-letni hrvaški vojak, dva sta bila ranjena. Odgovornost za napad so prevzeli Talibi, odgovornost za izgubo mladega življenja pa hrvaški obrambni minister Damir Krstičević. Vojaki so bili v tej državi del Natove misije urjenja afganistanskih oboroženih sil.
To je na Hrvaškem spet sprožilo debato, ali se morajo evropski vojaki, to je katerikoli tuji vojaki, muditi v Afganistanu, to je v katerikoli tuji državi. Nekatere politične stranke so celo ponovile zahtevo, da Hrvaška izstopi iz Nata in razglasi trajno nevtralnost.

Ergo ■ Katero mesto na svetu je najnevarnejše? Tisto, kjer kult osebnosti ne pojenja niti v 21. stoletju in v kateri drži diktator prst na rdečem gumbu, s katerim lahko sproži atomsko bombo? Ali tisto, v kateri je vera spremenjena v kult, za katerega so njegovi privrženci pripravljeni umreti?

Zdi se mi, da je najnevarnejše mesto tisto, s katerim ne vemo, kaj bi, ker ga ne razumemo, čeprav smo se trudili, da o njem veliko vemo. Najnevarnejši od vseh je prostor ignorance. V njem se trpi. V njem letijo glave. Največkrat tuje, ker tisti, ki svoje neznanje postavljajo ob bok znanju drugih, na taka mesta pošiljajo predvsem tuje otroke.





* Jaz se Hongkonžan.
** Jaz sem Berlinčan.