Pregled tedna: Kako smo spregledali ključni del zgodbe in kaj ima porsche z brexitom

Princ Rama in njegova princesa Sita sta bila zaljubljena in srečna. Postati bi morala kralj in kraljica. Vendar je Ramov oče Dašaratha, vladar indijske kraljevine Kosala, eni od svojih žena obljubil, da bo za naslednika prestola imenoval njenega sina. Rama in Sito so zato izgnali v gozd.

Nato pa je Sito ugrabil demonski kralj Ravana in prečudoviti princ, utelešenje človeške lepote in božanske dobrote, se je podal v iskanje svoje ljubljene. Med dolgim bojem proti zlu zastavlja vrli princ številna vprašanja: kako uskladiti razum in čustva; kako k problemu pristopiti s srcem, ki razmišlja; kako božanstvo narediti smrtno, človeka pa nesmrtnega; ali je prav na zlo odgovoriti z zlom?

Rama je našel svojo Sito, ubil Ravano in se napotil nazaj v svoje rojstno mesto Ajodhjo. A pot je bila dolga in nevarna. Ljudje so prižigali oljne svetilke in jih puščali na oknih ter jima tako z lučmi pomagali, da se ne bi izgubila.

Tako je nastal divali, praznik luči, ki so ga hinduisti, džainisti, sikhi in nevarski budisti (ki živijo v Nepalu) slavili pet dni, najbolj v nedeljo.
 

Ravana v sirskem brlogu

Pet ur pred tem, ko je v Beli hiši tudi sam prižgal oljno svetilko in se tako pridružil praznovanju divalija, je Donald Trump sporočil, da je Abu Bakr al Bagdadi mrtev. Vodja Islamske države (IS), je dejal ameriški predsednik, je »svoje zadnje trenutke preživel v najhujšem strahu, v popolni paniki in grozi ter trepetanju pred ameriškimi silami, ki so se mu približevale«. Bil je eden najbolj iskanih teroristov, ustanovitelj islamskega kalifata, ki temelji na džihadistični doktrini in skrajni ideologiji salafističnega islama. A ugotovitev, da je »svet zdaj veliko bolj varen«, je obvisela v zraku kot velik vprašaj.



Ergo ■ Potrebnih bo veliko oljnih svetilk, da borcem IS pokažejo pot k resnično varnemu svetu. Nihče ne zanika, da je bil Bagdadi demonski Ravana, a to samo po sebi še ne pomeni, da je Trump sodobni Rama. Velikanski problem pravicoljubnega Zahoda je v tem, da se redko vpraša, koliko glav ima zlo in ali je mogoče končno zmago nad njim izbojevati z orožjem.

»In kaj se bo zgodilo s tistimi, ki so nas posilili?« je vprašala Nadia Murad, iraška jazidinja, ki so jo pripadniki IS leta 2014 ujeli in posiljevali v Mosulu. »Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki so nas prodali, ki imajo v ujetništvu naša dekleta in ki imajo še vedno v svojih rokah naše otroke?« Lanska dobitnica Nobelove nagrade za mir je opozorila, da še vedno pogrešajo okoli 300.000 jazidov in da IS ni samo Bagdadi. »Moramo se zavedati, da je še vedno na tisoče takšnih, kot je on … in da nočejo odnehati.«
 

Kakšna luč povzroči požar?

Še pred letom dni sta predsednik Argentine Mauricio Macri in predsednik Čila Sebastián Piñera​ sedela drug ob drugem v Fundacion Libertad v Buenos Airesu in se medsebojno podpirala s trditvami, da je treba odpraviti levi populizem in zagotoviti »kulturno spremembo«. A Argentina je v nedeljo na volitvah s političnega prizorišča odrinila Macrija in znova ustoličila peroniste, hkrati pa se Sebastián Piñera​ v Čilu zaradi stalnih protestov komajda še oklepa oblasti. V sredo je moral objaviti, da njegova država ni sposobna prevzeti vloge gostiteljice letnega zasedanja voditeljev držav in vlad držav, zbranih okoli Apeca (Skupine za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje), pa tudi ne gostiteljice Podnebne konference ZN COP25. V nobeni od omenjenih dveh držav torej ni nastala »kulturna sprememba«.

Ergo ■ V oddaji, ki je bila posvečena preobratu v Argentini in Čilu, je dala kitajska globalna televizijska mreža CGTN največ besede analitikom, ki so vrnitev peronista Alberta Fernándeza in Cristine Ferná​ndez de Kirchner v Caso Rosado (tokrat kot podpredsednice) in zastave s podobo Cheja Guevare na ulicah Santiaga obrazložili s tem, da latinskoameriška javnost očitno zavrača konservativne voditelje, ki ji jih vsiljujejo ZDA.

Vse to je mogoče opazovati tudi v tej luči. Je pa precej bolj verjetno, da javnost v obeh državah čuti, kako se problemi tistih z nizkimi prejemki spreminjajo v dediščino, ki si jo izmenično zapuščajo levi in desni populisti, ko se umaknejo s političnega prizorišča. Brez rešitve, seveda.

Zato je mogoče vse, kar se je v minulih tednih dogajalo v Čilu, Boliviji, Ekvadorju, Argentini, Kolumbiji in Urugvaju, opazovati tudi kot začetek postdemokratičnega vala.

Demokracija bi morala biti nenehen divali, kontinuiran praznik luči, ki kaže pot v prihodnost. In kakšno luč nam podari požar? Bo ogenj množičnega nezadovoljstva sežgal razlike med levim in desnim in zahteval, da pridejo na čelo držav vlade brez ideologije, seveda pa tudi brez korupcije? In da začnejo končno odpravljati probleme – in to tako z levo kot z desno roko.
 

Kitajsko-ameriški Ravana … brez Rama

Če Čile ne more biti gostitelj srečanja voditeljev Apeca, kaj se bo zgodilo z ameriško-kitajsko trgovinsko vojno? To vprašanje se je v hipu vsililo zato, ker bi se morala Trump in kitajski predsednik Xi Jinping sredi novembra na obrobju srečanja v Santiagu srečati na štiri oči, kar je zbujalo upanje, da bo prišlo do podpisa »prve faze« sporazuma med dvema največjima gospodarskima silama.

Kitajska je predlagala, da bi srečanje med predsednikoma potekalo v Macau, kar bi bilo morda celo povsem simbolično, saj je prav nekdanja portugalska kolonija postala kraj, kjer se do popolnosti usklajujeta novopečeni kitajski kapitalizem in prekaljena ameriška ruleta. To mesto namreč živi od igralnic s franšizo Las Vegasa, največje vsote denarja pa na igralne mize polagajo kitajski milijonarji, ki so obogateli pod komunističnim srpom in kladivom.

Ergo ■ Pustimo Macao. Ne glede na to, kje se bosta sestala Trump in Xi, bo to prizor dveh Ravan, ki drug drugemu kradeta ugrabljeno princeso Sito, od njunega sporazuma pa bodo imeli največ koristi vsi preostali demoni ruletnega kapitalizma. Tukaj ni princa Rama in njegovih vrlin. Prekinitev trgovinske vojne bi morda prižgala luč na koncu predora, vendar se zdi, da se pravi problem skriva nekje drugje.

»Spregledali smo ključni del zgodbe,« zdaj priznava Paul Krugman, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo in veliki privrženec svobodne trgovine. Zdaj pojasnjuje, kaj je tisto, kar so on in preostali člani tako imenovanega »konsenza 1990« napačno razumeli, ko gre za globalizacijo. Odprtost proti globalnemu trgu namreč skupno pogačo poveča za nekaj odstotkov, hkrati pa za 10 do 30 odstotkov zmanjša nekatere kose te pogače. »Generalized gain, but localized pain« – »Generaliziran dobiček, a lokalizirana bolečina« – to se je zgodilo z globalizacijo.

Oziroma s hiperglobalizacijo, pravi Krugman, pri čemer si prizadeva ostati na liniji svobodnega trga, ki je nastala v času, ko je bila v to igro sprejeta Kitajska. S tem se je namreč spremenila slika mednarodnega trgovanja, in to od izmenjave med industrijami podobnih držav do uvoza blaga iz držav z velikansko prednostjo poceni delovne sile. Tako je začela ugašati proizvodnja v sektorjih, v katerih je imela Kitajska komparativno prednost. In tako je sledila velika prerazporeditev prihodkov. Tam, kjer je venela proizvodnja, so cveteli gospodarski problemi.

Celo če bosta Trump in Xi sklenila trgovinski sporazum, z njim ne bo mogoče odpraviti napake, o kateri zdaj samokritično govorijo Krugman in njegovi kolegi ekonomisti. Posledice hiperglobalizacije je mogoče čutiti po vsem svetu, celo v sami Kitajski. Prekinitev trgovinske vojne bi prinesla zgolj začasno olajšanje. Do korenite ozdravitve globalnega gospodarstva pa je še dolga pot skozi temo.
 

Ure nazaj. V temo

»Edina dobra stvar v zvezi z brexitom so vse šale na to temo,« je napisala neka blogerka. Ena od teh šal pravi, da je dedek Mraz prišel v vrtec, vzel v naročje dečka in ga vprašal, kaj si letos želi za božič. »Avtomobil porsche 911,« odgovori mulček. »Bodi malce bolj realen,« mu prišepne dedek Mraz. »Ok, želim si, da se izpelje brexit.« »Dobro, dobro,« reče dedek Mraz: »Kakšne barve naj bo porsche?« Britanski volivci bodo prihodnji mesec v manj kot petih letih četrtič glasovali, in to zato, ker je parlament ta teden podprl predlog premiera Borisa Johnsona o predčasnih volitvah. Velika Britanija decembra ni imela volitev vse od leta 1923, kar pomeni, da vse od takrat še nikoli ni bila v takšni politični otrplosti. Izid je negotov. Najmanj sedem strank bi lahko dobilo mesto v parlamentu. S tem bi se odprla široka pahljača možnosti – vse do novega referenduma, kar bi podprli laburisti in liberalni demokrati pa tudi Škotska nacionalna stranka.

Ergo ■ »Ure bomo 27. oktobra premaknili za eno uro nazaj, brexit pa se bo zavrtel nazaj za okoli 50 let,« je nekdo na twitterju zapisal prejšnji teden ob prehodu s poletnega na zimski čas. »Če se bo zgodil brexit, se bo ura zavrtela nazaj za okoli 130 let,« ga je dopolnil naslednji bloger. Kateri divali bi Britancem pomagal, da bi našli pot do cilja? Oziroma, katera luč bi osvetlila pravi vzrok, iz katerega je vzklila želja po izstopu iz EU?

Tudi o Nigelu Farageu, vodji stranke Brexit, so si prejšnji teden izmislili šalo: »Farage je svoje ure prisilil, da se zavrtijo nazaj … tja, od koder so prišle.«
 

Noč čarovnic

So krivi protesti? Ali trgovinska vojna? Ali tudi tokrat novinarji, ki so (zmotno?) širili paniko med turisti in vlagatelji? Morda vsi po malem. Dejstvo je, da je Hongkong v letošnjem tretjem četrtletju zapadel v recesijo, in to prvič po dolgem desetletju. Najbolj svobodno gospodarstvo sveta se je v primerjavi s prejšnjim četrtletjem zmanjšalo za 3,2 odstotka. V prvih devetih mesecih letošnjega leta se je hongkonški bruto domači proizvod zmanjšal za 0,7 odstotka in območna vlada se boji, da se bo ta trend nadaljeval tudi v letu 2020, tako da bo težko ustvariti predvideno največ enoodstotno rast. Analitiki ne vidijo luči na koncu predora, medtem ko politiki, kot se zdi, nič več ne vidijo niti predora. Noč čarovnic je pokazala, kako temno je v Hongkongu. Vsi so bili maskirani. Na tisoče maskiranih demonstrantov se je upiralo predpisu, ki prepoveduje maske na javnih mestih. Na stotine policistov se je z maskami ščitilo pred solzivcem, s katerim so se spravili nad uporniško mladino. Demoni so grozili, da bodo v središču mesta požrli prihodnost.

Ergo ■ Tudi tukaj se protesti – tako kot v Južni Ameriki – prelivajo v postideološki trend. Aktivisti zahtevajo zmanjšanje premoženjskega prepada, ohranitev družbene pravičnosti, odpravo kapitalističnega opravičevanja za sleherno obliko nečlovečnosti. Morda iščejo svojega princa Rama, izgubljenega v zgodovinskih vrenjih in ideoloških tavanjih. Pa imajo dovolj luči?