Pregled tedna: Revščina, ženske, mačizem in najpomembnejša novica

Medtem ko je prejšnjo soboto tajfun Hagibis v japonski regiji Kanto vrtinčil strešnike in krošnje dreves, so ljudje bežali v zaklonišča, da bi si rešili glavo. Veter je pihal z orkansko hitrostjo 225 kilometrov na uro ter povzročil smrt najmanj 74 ljudi, 12 jih še vedno pogrešajo.

Sredi nevihte je na vrata neke tokijske osnovne šole, ki je bila spremenjena v zaklonišče, potrkal 64-letni moški. V tej četrti japonske prestolnice je nekoč stanovalo veliko delavcev, ki so zaradi upočasnjene gospodarske rasti ostali brez dela. In moški, o katerem govorimo, je bil eden izmed njih. Na vhodu v šolo, torej v zaklonišče, so ga vprašali po njegovem imenu in priimku.

Napisal ju je. Potem so želeli vedeti njegov naslov bivanja. Ni ga imel. Vrata so ostala zaprta. Preostanek nevihtnega dne in deževne noči je preživel pod nadstreškom bližnje stavbe. Do takrat, ko se je veter dovolj umiril, da si je brezdomec lahko razprl dežnik, je bil premočen do kože.





Pred koncem dne je šola, torej zaklonišče, zavrnila še enega človeka brez naslova. In vse to se je odvijalo dva dni za svetovnim dnevom brezdomcev, ki jih je po vsem svetu, tudi v najbogatejših državah, najmanj 150 milijonov. Še več. Vse to se je dogajalo v trenutku, ko je Hagibis ustvaril nove brezdomce. Kaj tistim na vratih zaklonišča, torej šole, ni padlo na pamet, da je usoda največja prevarantka?

Kaj niso pod udarci tajfuna pomislili, da lahko vsak ostane brez doma? In zdaj me zanima, kaj so učitelji v tej šoli življenja naučili učence: Da ni treba pomagati tistemu, ki mu je usoda obrnila hrbet? Da je revščina greh siromašnih? Ali pa morda, da smo vsi potencialno brezdomci?
 

Nobelovka

Kmalu po tem, ko je v ponedeljek akademija v Stockholmu razglasila dobitnike Nobelove nagrade za ekonomijo, je bila v indijskem časniku Economic Times (ki vsak dan proda 367.000 izvodov) objavljena novica z naslovom: Indijsko-ameriški profesor z MIT Abhijit Banerjee in njegova žena osvojila Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Številne Indijke so uglednemu časopisu na Twitterju ogorčeno očitale, da ima letošnja Nobelova nagrajenka ime in priimek ter da si 46-letna Esther Duflo zasluži biti imenovana tudi zato, ker je v zgodovini te nagrade najmlajša dobitnica tega priznanja. Opazile so tudi, da je Esther Duflo šele druga ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo in da je že skrajni čas, ko bi lahko presegli seksistično trditev, kako »za vsakim uspešnim moški stoji ...«. Za vsako uspešno žensko stoji samo njena pamet, vztrajnost in velika želja, da bi bil svet boljši za vse.



​Ergo ■ Simptomatično je že to, da je bila na področju znanosti letos Nobelova nagrada izročena enajstim moškim in samo eni ženski. Še bolj zanimivo je, da je ta ena ženska dobila nagrado za ekonomijo, in sicer za raziskavo kreativnih načinov odpravljanja revščine (ki jo je Esther Duflo izvedla skupaj z Banerjeejem in Michaelom Kremerom, s katerima si deli nagrado).

V dokumente Združenih narodov so že konec preteklega stoletja uvedli izraz »feminizacija revščine«. Z njim se želi opozoriti, da je tudi revščina seksistično obarvana. Otroci predstavljajo 44 odstotkov globalne številke skrajno revnih, in na vsakih sto dečkov v tej kategoriji je 105 deklic. Ko pridemo do starostnega obdobja med 25. in 34. letom, pa na sto moških, ki živijo v najhujši revščini, preštejemo že 122 žensk. Revščina postane enakopravnejša v obdobju med 45. in 65. letom, potem pa prizadene nekaj več moških kot žensk.

Odnos do žensk je pogosto podoben odnosu do siromašnih, celo v razvitem svetu. »Revščina se v družbenih teorijah, pa tudi v literaturi, pojavlja zaokrožena s pojmi: lenost v nasprotju s podjetnim duhom, plemenitost v nasprotju z nagnjenostjo k lopovščini, bes kontra pasivnosti, nemočnosti in samozadostnosti,« pišeta Duflojeva in Banerjee v knjigi Ekonomija revščine.

Nad revnimi se včasih navdušujemo, jih drugič pomilujemo, a vse to je nič drugega kot ignorantski kliše in ideologija inercije. Včasih je treba spremeniti nekaj povsem majhnega, pa že lahko najdemo pot k izhodu iz težav. Vse pa se vedno začne v glavi. S spremembo zavesti. Tako je tudi z odnosom do žensk.
 

Žrtev in pika!

Hrvaško je ta teden pretresla zgodba o mladoletnici iz malega kraja v okolici Zadra, ki jo je sedem fantov – pet je polnoletnih, dva sedemnajstletna – v preteklih letih posiljevalo, svoje nasilje pa so celo snemali ter dekle izsiljevali, da bodo posnetke pokazali njenim staršem in prijateljem, če ne privoli v ponovni odnos.

V trenutku, ko je deklica postala žrtev seksualnega izživljanja mladcev, med katerimi je bil tudi njej bivši fant, je imela 15 let. O zločinu je spregovorila šele pred kratkim v pogovoru s psihologom in policija je predpretekli petek prijela pet polnoletnih posiljevalcev. Konec tedna so bili zaslišani in sodnik zadarskega sodišča Ivan Marković je odločil, da se lahko branijo na svobodi.



Ergo ■ »Če bi Bog obstajal, bi bili v zaporu,« je dejal član družine zlorabljenega dekleta. Morda je problem v Bogu. Prav zdaj je mogoče v cerkvah po Hrvaškem iz duhovniških ust slišati komentarje o ženskah in njihovi obveznosti, da so ponižne, ter njihovi dolžnosti, da so najprej žene in matere. Verniki odhajajo iz božjega hrama prepričani, da je ženska kriva, vse dokler ne dokaže, da je nedolžna. S svojo ponižnostjo, dostojnim oblačenjem in materinstvom.

V hrvaškem saboru sta bili v sredo glavni temi zlorabljeno dekle in povečevanje števila prebivalcev, ki živijo na robu revščine. Poslanci so si bili edini, da zadarski primer govori o »stanju našega sodstva, družbe in države v celoti«. Vprašali so se, »kakšna družba je ustvarila to skupino moških, ki so si vzeli pravico, da se seksualno izživljajo nad deklico in ji ukradejo mladost«. Zaključili so, da so »za takšno stanje v družbi odgovorni vsi«.

In potem? In potem nič. Posiljevalci so »očkovi sinčki«. Sodniku so že grozili. Tako kot do revščine, se tudi do posilstva vzpostavi stališče po klišeju, za katerim je grozljiva inercija ... in še bolj grozljivo vprašanje, »kaj pa če je mala kljub vsemu z nečim izzvala fante«. Dokler se to ne bo korenito spremenilo, in to ne le na Hrvaškem, ampak tako rekoč v vsaki družbi, nehajmo govoriti o prihodnosti. Ni je. Pa tudi nehajmo govoriti o Bogu. Vse do takrat ne, dokler ne utrdimo najpomembnejšega: Posiljena ženska je žrtev! In pika!
 

Kim je na konju

Kljub temu se moramo vrniti k mačizmu v politiki. To je h Kim Džong Unu in njegovemu belemu žrebcu. ​Severnokorejski mediji so v sredo pokazali posnetke svojega vodje, oblečenega v zimski plašč (podoben vojaškemu plašču njegovega deda Kim Il Sunga), obutega v jahalne škornje in brez kape na glavi, kako jaha prekrasnega žrebca, zauzdanega z okrašenim jermenom. In ker je bila že slika te dvojice zapeljiva kot soc-nadrealistične bajke, je bilo pomembno tudi mesto, na katerem sta se znašla vodja in konj. Sveta planina Paektu. Bila je pokrita s prav tako belim snegom, zato se je bela žival zlivala z ozadjem, figura okroglega Kima pa je prišla do polnega izraza.

A v tem ni bilo nič smešnega. Razen tega, da so fotografski arhivi nekaterih zahodnih medijev pripomogli k celoviti ilustraciji novega političnega žanra, imenovanega Državniki na konju. Izbrskali so, seveda, Vladimirja Putina, golega do pasu, kako je leta 2009 jahal svojega žrebca, in potem Borisa Johnsona na konju, ki je bil bolj počesan od svojega jahača, tu je bil tudi Recep Tayyip Erdoğan, kako leta 2003 pada z divjega konja in nato leta 2014 uspešno zajaha enega veliko bolj mirnega. Vsak med temi državniki je bil v sedlu z razlogom. Svoji naciji je želel nekaj sporočiti.



​Ergo ■ Odgovor na vprašanje, kaj je sporočil Kim, je ostalo na planini Paektu. Medtem ko je globoko zamišljen jahal, je vodja, kot so sporočili severnokorejski mediji, »obljubil, da bo svet spet pretresel z novim čudežem«. Veliko razglasitev tega čudeža pričakujejo za novo leto, ugibanj pa že zdaj ne manjka. Bo to nov jedrski poskus? Ali medcelinski projektil? A najprej je vseeno treba pričakovati artikulirano politiko gospodarskih reform. Severna Koreja je izkusila revščino v vseh njenih oblikah. Generacija 36-letnega vodje pa zahteva nekaj novega. Beli konj simbolizira zmago. Tokrat zmago nad politično pogojeno bedo, v kateri živi velik del 24-milijonske države.
 

Najpomembnejša novica

Dolgo sem omahovala, ali je najpomembnejša novica tega tedna kompromis o brexitu, dosežen med Veliko Britanijo in Evropsko unijo, ali visoke zaporne kazni za devet vodij katalonskega gibanja za odcepitev od Španije, ki so mu sledili nasilni protesti v Barceloni, ali pa letošnja bookerjeva nagrada, ki so jo prvič v zgodovini podelili dvema pisateljicama – Margaret Atwood in Bernardine Evaristo. Na koncu se je vseeno izkazalo, da je treba pomembnost dogajanja iskati v koreninah človekove narave. Zato mi je izza vseh političnih sporazumov in nesporazumov, literarnih prebojev ledu in vrednostnih nasprotij zasijala novorojenčica Sita.

​Hiteš Kumar Sirohi, trgovec iz neke indijske vasi v državi Utar Pradeš, je kopal grob za svojo hčer, ki se je rodila predčasno in ji ni uspelo izboriti življenja. Kramp je udaril ob nekaj trdega, in takrat je zaslišal iz lončene posode jok. V njej je našel novorojenčico, staro morda teden dni. Takoj je poklical policijo ter zdravnike, novorojenčica je bila rešena ter odpeljana na zdravljenje. Tudi ta je bila rojena pred rokom in je, ko so jo pripeljali v bolnišnico, tehtala komaj kilogram. Počasi se njena teža povečuje in zdravniki so prepričani, da bo preživela.



​Ergo ■ Kdo je in zakaj Sito živo zakopal? Mati, ki morda nima niti strehe nad glavo in ni sposobna skrbeti za trohico nežnega življenja? Družba, ki povzdiguje pomembnost sinov ter tolerira infantocid, ko gre za nezaželene deklice? Če življenje ni svetinja, o kakšni demokraciji potem lahko sploh govorimo? In se vračamo k revščini in diskriminaciji, okoli katerih se mora začeti reševati katerikoli problem.

»Najbolj me naredijo živčno ljudje, ki pravijo: 'To se tu ne more zgoditi.' Vse se lahko zgodi kjerkoli, odvisno je le od okoliščin.« To je leta 2015 na nekem predavanju dejala Margaret Atwood. In na ta stavek se vedno znova spomnim.