Galerija
Poslovil se je ameriški pisatelj Philip Roth
Pulitzerjev nagrajenec in eden osrednjih ameriških avtorjev druge polovice 20. stoletja je navdih za pisanje iskal v judovskem družinskem življenju, spolu in ameriških idealih.
Roth je nacionalno knjižno nagrado prejel že pri 26 letih za roman <em>Zbogom, Columbus</em>. FOTO: Eric Thayer/Reuters
V 86. letu je umrl eden velikih ameriških avtorjev Philip Roth, poročajo tuji mediji. Med njegovimi znanimi deli so roman Ameriška pastorala, za katerega je leta 1998 prejel Pultizerjevo nagrado, Poročila sem se s komunistom in Človeški madež.
Po poročanju New York Timesa je njegov bližnji prijatelj dejal, da je Roth umrl zaradi srčnega popuščanja.
V literarnem svetu je Roth veljal za enega najbolj nagrajenih avtorjev: v svojih delih je vključeval veliko avtobiografskih elementov, fokus pisanja je imel tudi na eksistencialnih vprašanjih posameznika. Svetu je postal najbolj znan po opisih življenja ameriških Judov, a z univerzalnim sporočilom: »Ne pišem judovsko, pišem ameriško.«
Odšel je, kot so zapisali v časniku New York Times, zadnji iz triumvirata velikih belskih pisateljev, ki so vladali ameriški literaturi v drugi polovici 20. stoletja, že prej sta odšla Saul Bellow in John Updike.
V mladih letih je veljal za zastavonošo ameriškega postmodernizma, sčasoma pa je postal morda najbolj brutalen kronist ZDA v drugi polovici minulega stoletja. Njegov literarni opus vsebuje mnogo avtobiografskih elementov, osredotoča se na eksistencialna vprašanja slehernika, od vere in ideologije do družine, seksualnosti in smrti.
Svoj prvi velik uspeh je Roth požel z zbirko kratkih zgodb Zbogom, Columbus, izdano leta 1959, ko je bil star komaj 26 let. Širšo kritiško pozornost je sicer vzbudil z romanom Portnoyeva tožba iz leta 1969. V času 70-ih let minulega stoletja je v svojem pisanju veliko eksperimentiral, na koncu desetletja pa je ustvaril svoj alter ego, ki ga je poimenoval Nathan Zuckerman in ga je med letoma 1979 do 1986 vključeval v svoja dela kot protagonista ali stranski lik.
V svoji več kot 50-letni pisateljski karieri je Roth nanizal okoli 30 del, med katerimi so številne uspešnice. Leta 1998 je za svoj najbolj znan roman Ameriška pastorala prejel Pulitzerjevo nagrado. S tem delom je Roth po besedah prevajalke Miriam Drev ob koncu stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta po drugi svetovni vojni in njegove srhljive lome.
Ameriška pastorala je sicer prva knjiga iz njegove splošno hvaljene trilogije o dogajanju v povojni Ameriki. Sledili sta ji Poročila sem se s komunistom (1998) in Človeški madež (2000).
Med drugim so njegovo delo nagradili ameriški literarni kritiki, prejel pa je tudi tri nagrade Pen/Faulkner (za dela Človeški madež, Operacija Shylock in Slehernik). Leta 2001 je bil ovenčan z zlato medaljo za leposlovje Ameriške akademije za umetnost in literaturo ter z nagrado Franza Kafke.
Med priznanji, ki jih je prejel v zadnjih letih, pa sta mednarodni booker za življenjsko delo (2011) in nagrada princa Asturije (2012), pisateljska organizacija Pen pa mu je leta 2013 podelila še nagrado za življenjske dosežke na področju literature.
Roth velja za enega najplodovitejših in cenjenih pisateljev in pogosto so ga omenjali kot morebitnega nobelovca, a te nagrade nikoli ni dobil.
Po poročanju New York Timesa je njegov bližnji prijatelj dejal, da je Roth umrl zaradi srčnega popuščanja.
V literarnem svetu je Roth veljal za enega najbolj nagrajenih avtorjev: v svojih delih je vključeval veliko avtobiografskih elementov, fokus pisanja je imel tudi na eksistencialnih vprašanjih posameznika. Svetu je postal najbolj znan po opisih življenja ameriških Judov, a z univerzalnim sporočilom: »Ne pišem judovsko, pišem ameriško.«
Odšel je, kot so zapisali v časniku New York Times, zadnji iz triumvirata velikih belskih pisateljev, ki so vladali ameriški literaturi v drugi polovici 20. stoletja, že prej sta odšla Saul Bellow in John Updike.
Njegova zadnja knjiga Nemesis je izšla leta 2010. V slovenščino so med številnimi prevedena tudi njegova dela Ogorčenje, Slehernik, Umirajoča žival, Zarota proti Ameriki, Profesor poželenja, Prevara in Očetovina - Resnična zgodba.
Morda najbolj brutalen kronist ZDA
V mladih letih je veljal za zastavonošo ameriškega postmodernizma, sčasoma pa je postal morda najbolj brutalen kronist ZDA v drugi polovici minulega stoletja. Njegov literarni opus vsebuje mnogo avtobiografskih elementov, osredotoča se na eksistencialna vprašanja slehernika, od vere in ideologije do družine, seksualnosti in smrti.
Svoj prvi velik uspeh je Roth požel z zbirko kratkih zgodb Zbogom, Columbus, izdano leta 1959, ko je bil star komaj 26 let. Širšo kritiško pozornost je sicer vzbudil z romanom Portnoyeva tožba iz leta 1969. V času 70-ih let minulega stoletja je v svojem pisanju veliko eksperimentiral, na koncu desetletja pa je ustvaril svoj alter ego, ki ga je poimenoval Nathan Zuckerman in ga je med letoma 1979 do 1986 vključeval v svoja dela kot protagonista ali stranski lik.
Philip Milton Roth se je rodil 19. marca 1933 v Newarku. Bil je vnuk Judov, ki so se v 19. stoletju v okviru migracijskega vala iz Evrope priselili v ZDA. FOTO: Eric Thayer/Reuters
V svoji več kot 50-letni pisateljski karieri je Roth nanizal okoli 30 del, med katerimi so številne uspešnice. Leta 1998 je za svoj najbolj znan roman Ameriška pastorala prejel Pulitzerjevo nagrado. S tem delom je Roth po besedah prevajalke Miriam Drev ob koncu stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta po drugi svetovni vojni in njegove srhljive lome.
Ameriška pastorala je sicer prva knjiga iz njegove splošno hvaljene trilogije o dogajanju v povojni Ameriki. Sledili sta ji Poročila sem se s komunistom (1998) in Človeški madež (2000).
Med drugim so njegovo delo nagradili ameriški literarni kritiki, prejel pa je tudi tri nagrade Pen/Faulkner (za dela Človeški madež, Operacija Shylock in Slehernik). Leta 2001 je bil ovenčan z zlato medaljo za leposlovje Ameriške akademije za umetnost in literaturo ter z nagrado Franza Kafke.
Med priznanji, ki jih je prejel v zadnjih letih, pa sta mednarodni booker za življenjsko delo (2011) in nagrada princa Asturije (2012), pisateljska organizacija Pen pa mu je leta 2013 podelila še nagrado za življenjske dosežke na področju literature.
Roth velja za enega najplodovitejših in cenjenih pisateljev in pogosto so ga omenjali kot morebitnega nobelovca, a te nagrade nikoli ni dobil.
Razgalil se je, kot še nihče prej
Ko je Philip Roth petinštirideset let po izidu znova bral svojo znamenito Portnoyevo tožbo, je lahko ugotovil le: »Med pisanjem nisem razumel, da se od takrat naprej ne bom mogel znebiti psihoanalitičnega pacienta, ki sem ga poimenoval Alexander Portnoy, in tega, da bo njegova identiteta v očeh mnogih bralcev skoraj postala moja in bodo temu nehote prilagojeni tudi moji odnosi z znanimi in neznanimi ljudmi.«
O svoji pisateljski poti je gospod, ki je nekaj let s precejšnjim potrpljenjem pričakoval klic iz Evrope z obvestilom, da je prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, a klic nikdar ni prišel, je ob svoji osemdesetletnici pred nekaj leti oznanil, da ne bo napisal ničesar več, še več, dodal je, da je bilo od leta 1959 naprej pisateljevanje njegova peklenska služba in je pisal vsak dan, od devetih do petih, vse dni v tednu.
Rothova Portnoyeva tožba je ob izidu leta 1969 dvignila prah, predvsem zaradi opisovanja spolnosti v dolgem junakovem monologu psihoanalitiku dr. Spielvoglu, avtorju pa je po »spodobnih« prvih treh knjigah prinesla medijsko slavo pa tudi zanimanje akademskih krogov. Tako rekoč čez noč je Roth postal sodobni ameriški klasik, a se je zavedal, da umazana agresivnost satiričnosti, portretiranje, ki meji na karikaturnost, in apetit komičnega po nenavadnem, kar vse je spravil v Portnoyevo tožbo, »vsekakor niso bili po okusu vsakogar.«
Portnoy, ujet v večno krivdo, razpet med poslušnostjo materi, poštenjem v smislu judovske tradicije in željo po osebni svobodi, se v Rothovem romanu, ki razgrinja ironizirani solipsizem židovskega subjekta, upira normam, posredovanim prek religiozne prakse in staršev, in svojega psihoanalitika sprašuje: »Doktor, česa naj se osvobodim, povejte mi, sovraštva ... ali ljubezni?«
Na prodajo knjige zaznamovanost z ekscesnostjo ni vplivala: kljub temu da so knjigo v reviji New Yorker označili kot »eno izmed najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«, Nixonov vodja kabineta H. R. Haldeman pa jo je predsedniku opisal kot »najbolj obsceno in pornografsko knjigo vseh časov«, in je nekateri knjigarnarji niso hoteli postaviti v izložbe, knjižničarji pa ne na svoje police, je čez noč postala prodajna uspešnica.
Avtor, o katerem je Jonathan Franzen pred časom pripomnil, da je bil neznansko pogumen, saj je »metodično užalil vsakogar in se razgalil tako, kot še nihče prej«, je s to knjigo zaslovel in obogatel, že prvi mesec po izidu je šlo med bralce 350.000 izvodov. Roth je starša posvaril, da jima utegne knjiga prinesti težave, in ju je tik pred izidom pregovoril, da odideta na križarjenje. Ni pomagalo: mati je sicer padla v veličasten jok, oče pa je knjige prodajal sopotnikom na ladji in jih podpisoval s Hermann Roth, oče Philipa Rotha.
Igor Bratož
Ko je Philip Roth petinštirideset let po izidu znova bral svojo znamenito Portnoyevo tožbo, je lahko ugotovil le: »Med pisanjem nisem razumel, da se od takrat naprej ne bom mogel znebiti psihoanalitičnega pacienta, ki sem ga poimenoval Alexander Portnoy, in tega, da bo njegova identiteta v očeh mnogih bralcev skoraj postala moja in bodo temu nehote prilagojeni tudi moji odnosi z znanimi in neznanimi ljudmi.«
O svoji pisateljski poti je gospod, ki je nekaj let s precejšnjim potrpljenjem pričakoval klic iz Evrope z obvestilom, da je prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, a klic nikdar ni prišel, je ob svoji osemdesetletnici pred nekaj leti oznanil, da ne bo napisal ničesar več, še več, dodal je, da je bilo od leta 1959 naprej pisateljevanje njegova peklenska služba in je pisal vsak dan, od devetih do petih, vse dni v tednu.
Rothova Portnoyeva tožba je ob izidu leta 1969 dvignila prah, predvsem zaradi opisovanja spolnosti v dolgem junakovem monologu psihoanalitiku dr. Spielvoglu, avtorju pa je po »spodobnih« prvih treh knjigah prinesla medijsko slavo pa tudi zanimanje akademskih krogov. Tako rekoč čez noč je Roth postal sodobni ameriški klasik, a se je zavedal, da umazana agresivnost satiričnosti, portretiranje, ki meji na karikaturnost, in apetit komičnega po nenavadnem, kar vse je spravil v Portnoyevo tožbo, »vsekakor niso bili po okusu vsakogar.«
Portnoy, ujet v večno krivdo, razpet med poslušnostjo materi, poštenjem v smislu judovske tradicije in željo po osebni svobodi, se v Rothovem romanu, ki razgrinja ironizirani solipsizem židovskega subjekta, upira normam, posredovanim prek religiozne prakse in staršev, in svojega psihoanalitika sprašuje: »Doktor, česa naj se osvobodim, povejte mi, sovraštva ... ali ljubezni?«
Na prodajo knjige zaznamovanost z ekscesnostjo ni vplivala: kljub temu da so knjigo v reviji New Yorker označili kot »eno izmed najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«, Nixonov vodja kabineta H. R. Haldeman pa jo je predsedniku opisal kot »najbolj obsceno in pornografsko knjigo vseh časov«, in je nekateri knjigarnarji niso hoteli postaviti v izložbe, knjižničarji pa ne na svoje police, je čez noč postala prodajna uspešnica.
Avtor, o katerem je Jonathan Franzen pred časom pripomnil, da je bil neznansko pogumen, saj je »metodično užalil vsakogar in se razgalil tako, kot še nihče prej«, je s to knjigo zaslovel in obogatel, že prvi mesec po izidu je šlo med bralce 350.000 izvodov. Roth je starša posvaril, da jima utegne knjiga prinesti težave, in ju je tik pred izidom pregovoril, da odideta na križarjenje. Ni pomagalo: mati je sicer padla v veličasten jok, oče pa je knjige prodajal sopotnikom na ladji in jih podpisoval s Hermann Roth, oče Philipa Rotha.
Igor Bratož
Philip Roth. FOTO: Reuters
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji