Podpora HDZ pomembnejša od sodelavcev

Zagreb – Iz urada hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović so odpustili najstarejšega in najvplivnejšega notranjepolitičnega svetovalca Mateja Radeljića.­ Ni bil ne prvi ne zadnji, ki je moral oditi, a še nihče ni ­odšel v takšnih okoliščinah.

Če naj verjamemo Radeljiću, ki so ga odstavili pred dnevi, se je po ukazu načelnika varnostno-obveščevalne agencije (SOA) Daniela Markića v začetku prejšnjega meseca v eni od zagrebških slaščičarn sestal z njim vodja njegovega urada Davor Franić. Dejal mu je, da predsednica ne računa več nanj in da »služba varuje predsednico po mojem odhodu iz urada, on pa je osebno pripravljen, če bo dobil to nalogo, zapeljati vame z avtomobilom«. Radeljićevo sporočilo je osupnilo javnost. Res je, da so zlorabe tajnih služb stalnica od nastanka države, še nikoli pa ni bilo slišati, da bi nekdo z najvišjega položaja grozil z likvidacijo predsedničinemu svetovalcu za notranje zadeve, če bi se ta po odstavitvi še naprej ukvarjal s politiko.

V SOA so zanikali grožnje, ne pa tudi omenjenega srečanja. Predsednica ni hotela komentirati dogodkov, saj je prepričana, da lahko v vsakem trenutku s podpisom in brez obrazložitve odstavi kateregakoli svetovalca. Načeloma to drži, vprašanje pa je, zakaj ga o tem ni obvestila sama, temveč je to preložila na SOA, ki v opisu delovnih nalog nima obveščanja njenih svetovalcev, pa tudi ne – če seveda ne gre za dejansko ogrožanje – spremljanja tega, kaj ti posamezniki počnejo, ko prenehajo opravljati dolžnost svetovalca.

Spor, ki se vleče

Radeljić gotovo ni le eden od dvanajstih svetovalcev, kolikor jih je do zdaj iz različnih razlogov odšlo iz urada. Je nekdanji novinar HRT, ki se skoraj ni pojavljal v javnosti, a je kljub temu veljal za moža, ki najbolj oblikuje predsedničine izjave, s katerimi je ta skoraj vsak dan odločno kritizirala vlado Andreja Plenkovića, kot da bi pozabila, da je bila izvoljena kot kandidatka HDZ. Enkrat je to bila gospodarska politika oziroma neizvajanje reform, drugič množično izseljevanje iz države, vrhunec pa je spor med predsednico in premierom dosegel po dokaj zadržanem stališču Kolinde Grabar Kitarović do istanbulske konvencije, njenem nasprotovanju marakeškemu dogovoru in podpori konservativni katoliški pobudi »Narod odloča«, ki zahteva referendum o istanbulski konvenciji in spremembo volilnega sistema.

Plenković je te pobude ocenil kot poskus strmoglavljenja vlade in njega osebno. Kot je navedel dobro obveščeni Nacional, je Radeljić v kriznih trenutkih (Plenković je takrat še imel težave z Agrokorjem) prepričeval predsednico, naj odstopi in prevzame HDZ, s katero bi nato prevzela oblast in postala predsednica vlade, on pa bi postal podpredsednik vlade in minister za notranje zadeve.



Po naključju (ali pa tudi ne) se je v času največje napetosti zgodila še afera s sms-ji, ki je dodobra pretresla predsedničin urad, saj se je pokazalo, da je bil njen svetovalec za državno varnost Vlado Galić vpleten v izdelovanje ponarejenih sms-jev, s katerimi je poskusilo paraobveščevalno podzemlje ne le pomagati pri obrambi Zdravka Mamića in Ivice Todorića, temveč tudi resno kompromitirati državno tožilstvo in vlado. Galić je bil prisiljen ponuditi odstop, stol se trese tudi drugemu možu HDZ Milijanu Brkiću, ki je zelo blizu predsednici, saj obstaja sum, da je bil vpleten v razkritje policijske akcije. Ker so to resne obtožbe, predsednica ni mogla zaščititi najbližjih sodelavcev in tvegati resnejše preiskave, sploh pa ni hotela izgubiti podpore Plenkovićeve HDZ, ki jo bo potrebovala na decembrskih predsedniških volitvah.

Ker se je zavedala, da ima brez podpore nekdanje stranke, ki je kljub aferam še vedno priljubljena, malo možnosti, se je odločila, da bo žrtvovala svetovalce. V zameno za to bo v volilnem letu pustila vlado pri miru, o čemer priča dejstvo, da je namesto svetovalca za notranjo politiko imenovala svetovalko, in to zgolj za »strateško politiko ter odnose z vlado in saborom«, na podlagi česar je mogoče sklepati, da bo nekdanja novinarka Mirjana Hrga delovala zgolj kot »poštarica« med zagrebškima gričema. Čeprav je gradiva več kot dovolj, tudi Plenković ne namerava greniti življenja predsednici. Ob zahtevah opozicije, naj Radeljićev primer, morebitne grožnje in zlorabe SOA do konca razčistijo, je zgolj zamahnil z roko in dejal, da »ni treba iz muhe delati slona in da je od Radeljića pričakoval več trdnosti in manj jokanja«.
 

​Josipovićeve stopinje

Desnica, ki je še do včeraj imela predsednico za ikono, zdaj besni in javno sporoča, da naj zaradi kapitulantskega vedenja ne računa na njihove glasove. Kolinda Grabar Kitarović je prepričana, da jih bo na koncu kljub vsemu dobila, saj se ne morejo dogovoriti o izbiri drugega kandidata. Pravzaprav predsednica počne nekaj podobnega, kot je v preteklosti storil njen predhodnik Ivo Josipović, ko se je kot kandidat levice odločil približati desnici. Na koncu je bil poražen, saj je izgubil svoje glasove, ni pa dobil tistih drugih. To bi se lahko zdaj zgodilo tudi predsednici, če bi se pojavil dovolj resen protikandidat. A za zdaj, leto pred volitvami, ga ni videti.